Njena zgodba I: Moram spregovoriti
Predstavljeni program je sestavljen iz štirih delov, ki jih povezuje koncept »ženske zgodovine«. Prvi del z naslovom Moram spregovoriti raziskuje filme jasnega političnega stališča, ki feministično zavedanje združujejo s surovim, glasnim in namerno neprijetnim slogom.
V filmu, ki uporablja tehniko slikanja na steklo, ob ritmični zvočni krajini spremljamo ženske roke, ki na montažni mizi režejo in montirajo filmski zvitek, to pa prekinjajo podobe žensk, ki vklenjene hodijo, protestirajo s plakati in govorijo pred množico. Slišimo izbruhe besed, bobneče brnenje in pokljanje mize – dokler se naposled ne razkrije »sporočilo«.
Zgodba o deklici, ki jo spolno zlorabi njen dedek. Protagonistka ima pet ali šest let. Ne razume, kaj ji je dedek storil, a se ji zdi, da je malo čudno ... »V sebi nosi neizrekljivo skrivnost, a spomin počasi bledi. Deklica ni več prepričana, ali se je to res zgodilo ali se ji je samo sanjalo.«
Animirani protest, s katerim se je 49 animatork in animatorjev v 48 urah odzvalo na odločitev poljskega ustavnega sodišča o prepovedi splava v tej državi.
»Smo skupina študentk in študentov oddelka za animacijo filmske akademije v Lodžu. Ker smo pretreseni in prizadeti zaradi razmer v naši državi, smo se odločili ukrepati. Ostro nasprotujemo nedavnim dogodkom v državi in menimo, da je sramotno, da je prišlo do take razsodbe, in to v tem izjemno težkem času, ko se spopadamo tudi s pandemijo. Ustavno sodišče je namreč sprejelo odločitev, s katero bo splav v primeru razvojnih nepravilnosti zarodka postal nelegalen. Številni smo prestrašeni, zato želimo v svojih upravičenih prizadevanjih izraziti enotnost. Namesto da gradimo nove zidove, želimo graditi nekaj človeškega. Upamo, da bo to prevesilo tehtnico. Vabimo vse iz umetniških krogov in širše, da izrazijo nasprotovanje in da kljub tem težkim razmeram odločno ukrepajo. Bodimo solidarni.«
Ta zgodnji študentski film je odličen primer samosvoje vizije Ann Marie Fleming in eno njenih značilnih del. Mešanica najdenih posnetkov, izvirnega materiala, animacije in predelanih podob, ustvarjena na 16-mm trak, prinaša vizualno osupljiv, čustveno presunljiv in prismuknjeno humoren prikaz dveh globoko osebnih travm.
Animirana pričevanja ljudi z različnimi spolnimi identitetami, ki govorijo o svojih življenjskih izkušnjah in številne glasove povežejo v enega.
Risani animirani film, ki zastavlja vprašanja o položaju žensk v sodobni realnosti. Nastal je (žal) po navdihu vsakdanjega dogajanja, izjav javnih oseb in medijev.
V majhnem stanovanju v Buenos Airesu starka nestrpno pričakuje rojstvo vnuka in vse lepe trenutke, ki jih bo to prineslo.
Nekateri morajo prodati dele svojega telesa, da preživijo; drugim jih vzamejo brez privoljenja.
Mara Mattuschka v filmu Kroglasta glava z močjo lastnega telesa subverzivno prevprašuje tiskarski stroj in sodobno tehnologijo. Najprej si iz golega užitka obrije glavo in jo poreže z britvico, nato pa s krvjo nariše znamenja in vzorce na stekleno površino. Odsekan ritem obreda posnema udarjanje pisalnega stroja. To dejanje samoopolnomočenja satirično govori o nasilju nad ženskami.
»Ženske se kot čarovnice iz davnih časov učijo leteti in čarati, z novimi močmi pa skušajo moškim povzročiti 'žensko trpljenje'. Pri tem novem uvidu gre za vizijo, če ne celo za ključ, ki odpira možnost drugačnega sveta.« - Vera Neubauer
Njena zgodba I: Moram spregovoriti
Predstavljeni program je sestavljen iz štirih delov, ki jih povezuje koncept »ženske zgodovine«. Prvi del z naslovom Moram spregovoriti raziskuje filme jasnega političnega stališča, ki feministično zavedanje združujejo s surovim, glasnim in namerno neprijetnim slogom.
V filmu, ki uporablja tehniko slikanja na steklo, ob ritmični zvočni krajini spremljamo ženske roke, ki na montažni mizi režejo in montirajo filmski zvitek, to pa prekinjajo podobe žensk, ki vklenjene hodijo, protestirajo s plakati in govorijo pred množico. Slišimo izbruhe besed, bobneče brnenje in pokljanje mize – dokler se naposled ne razkrije »sporočilo«.
Zgodba o deklici, ki jo spolno zlorabi njen dedek. Protagonistka ima pet ali šest let. Ne razume, kaj ji je dedek storil, a se ji zdi, da je malo čudno ... »V sebi nosi neizrekljivo skrivnost, a spomin počasi bledi. Deklica ni več prepričana, ali se je to res zgodilo ali se ji je samo sanjalo.«
Animirani protest, s katerim se je 49 animatork in animatorjev v 48 urah odzvalo na odločitev poljskega ustavnega sodišča o prepovedi splava v tej državi.
»Smo skupina študentk in študentov oddelka za animacijo filmske akademije v Lodžu. Ker smo pretreseni in prizadeti zaradi razmer v naši državi, smo se odločili ukrepati. Ostro nasprotujemo nedavnim dogodkom v državi in menimo, da je sramotno, da je prišlo do take razsodbe, in to v tem izjemno težkem času, ko se spopadamo tudi s pandemijo. Ustavno sodišče je namreč sprejelo odločitev, s katero bo splav v primeru razvojnih nepravilnosti zarodka postal nelegalen. Številni smo prestrašeni, zato želimo v svojih upravičenih prizadevanjih izraziti enotnost. Namesto da gradimo nove zidove, želimo graditi nekaj človeškega. Upamo, da bo to prevesilo tehtnico. Vabimo vse iz umetniških krogov in širše, da izrazijo nasprotovanje in da kljub tem težkim razmeram odločno ukrepajo. Bodimo solidarni.«
Ta zgodnji študentski film je odličen primer samosvoje vizije Ann Marie Fleming in eno njenih značilnih del. Mešanica najdenih posnetkov, izvirnega materiala, animacije in predelanih podob, ustvarjena na 16-mm trak, prinaša vizualno osupljiv, čustveno presunljiv in prismuknjeno humoren prikaz dveh globoko osebnih travm.
Animirana pričevanja ljudi z različnimi spolnimi identitetami, ki govorijo o svojih življenjskih izkušnjah in številne glasove povežejo v enega.
Risani animirani film, ki zastavlja vprašanja o položaju žensk v sodobni realnosti. Nastal je (žal) po navdihu vsakdanjega dogajanja, izjav javnih oseb in medijev.
V majhnem stanovanju v Buenos Airesu starka nestrpno pričakuje rojstvo vnuka in vse lepe trenutke, ki jih bo to prineslo.
Nekateri morajo prodati dele svojega telesa, da preživijo; drugim jih vzamejo brez privoljenja.
Mara Mattuschka v filmu Kroglasta glava z močjo lastnega telesa subverzivno prevprašuje tiskarski stroj in sodobno tehnologijo. Najprej si iz golega užitka obrije glavo in jo poreže z britvico, nato pa s krvjo nariše znamenja in vzorce na stekleno površino. Odsekan ritem obreda posnema udarjanje pisalnega stroja. To dejanje samoopolnomočenja satirično govori o nasilju nad ženskami.
»Ženske se kot čarovnice iz davnih časov učijo leteti in čarati, z novimi močmi pa skušajo moškim povzročiti 'žensko trpljenje'. Pri tem novem uvidu gre za vizijo, če ne celo za ključ, ki odpira možnost drugačnega sveta.« - Vera Neubauer