Program Caroline Sury
Moja izbira je hipnotična in divja. 3D film umetnika po imenu Dave 2000 se gleda z rdečimi in modrimi stekli. Te rafinirane podobe strupene lepote nam razkrivajo vso svojo opolzkost; lep začetek marsejskega člana umetniškega kolektiva Le Dernier cri (Zadnji krik). Nadaljujemo z apokaliptičnim Bruceom Bickfordom, ki svoje akterje gnete, dokler jim v svojih blodnjah ne iztrga drobovja; veliko pekla in košček raja, k sreči gre le za plastelin. Phil Mulloy pa filozofira s črnilom. Njegove temačne in surove risbe so polne črnega humorja, zelo črnega in nenavadnega humorja. C. S.
Najboljši s festivala ReAnima
Program obsega izbor najboljših del s prve izdaje festivala ReAnima. Izbor je odraz naših zanimanj, našega prepričanja, kaj vse animirani film (lahko) je. Za nas je zelo pomembno, da lahko prikažemo močna sporočila ter tehnično in narativno kakovost filmov, ki bodo predstavljeni.
Kot novoustanovljeni festival na mednarodnem animacijskem prizorišču smo z izborom zelo zadovoljni in ponosni na vsa vključena dela. Upamo, da bodo gledalcem v navdih za razmislek ter da bo umetniška, politična in družbena angažiranost filmov prispevala k oblikovanju družbe, ki bo v svojem soočanju z vselej fluidno in nenehno spreminjajočo se realnostjo osvobojena vnaprej zakoličenih konstruktov.
Gledalci bodo v izboru našli sodobne zgodbe in umetniška dela, ki odražajo naš z negotovostjo obremenjeni čas, hkrati pa prinašajo bojevita sporočila, izražajo umetniške pomisleke ter metafore o življenju in smrti, o odtujenosti, ki so jo povzročile vlade v želji po podrejanju državljanov. To je globalna vizija najboljših alternativnih in neodvisnih animiranih filmov z vseh koncev sveta.
Festival ReAnima vam želi veliko užitkov ob ogledu tega prekrasnega izbora kratkih filmov, ki prekipevajo od življenja.
Jair Salvador Alvarez
Retrospektiva: Rao Heidmets
Kisli nasmeški razsutih – Rao Heidmets in njegovi filmi
Če Priit Pärn in Mati Kütt predstavljata Lennona in McCartneyja neke generacije estonskega animiranega filma, potem je Rao Heidments njun George Harrison. Heidmets je pogosto v senci Pärnovega in v manjši meri tudi Küttovega mednarodno uveljavljenega dela tiho šel svojo pot in ustvaril zavidanja vreden filmski opus, ki načenja številna zanimiva politična, družbena in nacionalna vprašanja (od množičnih medijev, kloniranja, genetike in stvariteljstva do osebne in kulturne identitete).
Čeprav Heidmets večinoma ustvarja stop animacije (estonskemu lutkovnemu studiu Nukfilm se je pridružil leta 1982, ko je bil ta še del sovjetskega studia Tallinnfilm), njegovo delo nima izrazitega vizualnega sloga kot denimo Pärnovo. Heidmets je v filmih uporabil že vse od velikih do majhnih lutk, od igralcev do peska, preje in raznovrstnih drugih predmetov.
Kar povezuje njegova dela, je neusahljivo zanimanje za krhke, tanke zidove, ki jih ljudje in družbe gradijo okoli sebe (npr. televizija, religija ali premoženje). Nezloščen in pogosto surov videz Heidmetsovih filmov skupaj z občasnim združevanjem igralcev in lutk rišeta podobo shizofrenega sveta, ki vijuga med resničnim in neresničnim, sveta, ki vse te vprašljive in nestabilne plasti komajda še drži skupaj.
Zdi se, da nam Heidmets v vseh svojih filmih – od zgodnjih klasik Teater Papa Carlo in Noblesse Oblige (prvi govori o totalitarni družbi, drugi o razrednih strukturah) do izjemnih Biserni človek (o izzivih družbe, ki ohranja kulturno čistost), Prirojene dolžnosti (daljnovidno delo, ki se ukvarja z lažnimi novicami, še preden je bilo to v modi), Rojen je orakelj (ne zgolj kritika religije, temveč tudi komentar našega zapletanja v vzorce in verovanja) ter nedavnega Življenje pred življenjem (kaj se zgodi, ko se ideje, ki so nam jih vedno predstavljali kot resnico, izkažejo za laž?) – želi pokazati, pogosto z zdravo mero absurdnega humorja, kako zelo negotove, dvomljive in zmotne so te strukture ter da je meja med razvitimi in barbarskimi civilizacijami pravzaprav zelo tanka.
Heidmets o svojem delu vselej govori na precej skromen, vsakdanji in neposreden način: »Nimam občutka, da bi moral svetu kaj povedati ali da so moji filmi tako krasni, da bi jim ljudje morali prisluhniti,« pravi. »Zame ni tako nujno, da to počnem. Uživam v procesu ustvarjanja filma. Rad imam šestmesečno miselno telovadbo ..., ko moraš ves čas napenjati možgane. Nikoli ne veš, kakšen bo končni izid, saj ves čas kaj spreminjaš. Mogoče bom, ko najdem svoj popolni film, odnehal in se začel ukvarjati s čim drugim.«
Sebično upamo, da se Heidmets in popolnost nikdar ne srečata, saj od njegovega lucidnega tuhtanja o pogosto grotesknem ustroju družbe vsi veliko odnesemo.
Chris Robinson
Retrospektiva: Igor Kovalyov
Plemenite podrobnosti
Ukrajinec Igor Kovalyov (Kijev, 1954) je med najvidnejšimi imeni postsovjetskega animiranega filma. Leta 1998 je (s prijateljem in sodelavcem Aleksandrom Tatarskim ter producentom Anatolijem Prohorovom) soustanovil studio Pilot, prvi neodvisni animacijski studio v Rusiji. Kovalyov je bil poleg tega med najzaslužnejšimi za mednarodni uspeh hollywoodskega studia Klasky Csupó, v okviru katerega je za televizijsko mrežo Nickelodeon režiral inovativne serije Rugrats, Aahh!!! Real Monsters in Duckman, pa tudi prvi celovečerni film tega studia, Umazančki (1998). Z omenjenimi serijami je Kovalyov povzročil revolucijo v televizijski animaciji za splošno javnost ter formatu vdihnil prefinjeno svežino in neodvisnega duha.
Ob komercialnem uspehu pa je Kovalyov v svetu animiranega filma priljubljen in prepoznaven zaradi svojih kratkih filmov za odrasle, redkih draguljev, ki so ga povzdignili v mednarodno avtoriteto. In prav ta avtorska plat, umetniška in poetična dimenzija njegovega dela, je tista, ki jo Animateka letos postavlja v ospredje; razvil jo je v začetnih letih delovanja (The Other Side of the Moon, v sorežiji s Tatarskim leta 1983) in je k sreči nikoli opustil. Od filma Kokoš, njegova žena (1989) do nedavnega Before Love (2016) je Kovalyov – s komaj nekaj več kot pol ducata naslovov – zbiral nagrade in priznanja na najpomembnejših festivalih (Mednarodni festival animiranega filma v Ottawi, festival v Hirošimi, Katalonski mednarodni festival fantastičnega filma v Sitgesu itd.). Če ga primerjamo z izjemnimi osebnostmi, kot sta Andrej Tarkovski (njegov moskovski učitelj) in Robert Bresson (ki je zanj največji mojster), njegovo delo odlikujeta prepoznaven grafični slog, ki ga je podedoval od estonskega ustvarjalca Priita Pärna, in izbrana barvna paleta. Temu moramo dodati še edinstveno poetiko – hermetično in nadrealistično, danes bi jo imenovali kvantna (sam govori o posebni »ritmični strukturi«) – o človeški usodi, ki jo predstavlja kot grenko-sladko in tragično, a z nezamenljivim smislom za humor.
Prepoznavni značilnosti sta glede na svojo subtilnost tudi premišljeno načrtovanje in oblikovanje; izposodil si ju je od cenjenega avtorja Waleriana Borowczyka in bratov Quay. Kovalyov je mojster ustvarjanja suspenza, skrivnostnega in polnega prikrite represije ter ambivalentnih likov, ki se trudijo najti svoje mesto v svetu, v katerem nič ni tako, kot se zdi. To so zgodbe s sanjskim pridihom (Leteči Nansen), skoraj vedno postavljene v domače okolje (Kokoš, njegova žena), kjer pomembno vlogo igrata poželenje (Ptič na oknu in Milch) in težavnost občutenja ljubezni ali komuniciranja (Before Love) ... Vsakdanje, domnevno banalne zgodbe, ki jih z neverjetno strastjo do podrobnosti razvije do te mere, da postanejo veličastne. Da bi bilo njegovo delo še bolj enigmatično, Kovalyov v filmih prepoznava »avtobiografsko« prvino.
Carolina López
Robert Löbel: Filmi, s katerimi sem odraščal
Program je sestavljen iz filmov, s katerimi sem odraščal. Nekatere sem videl v najstniških letih, ko še nisem vedel, da v animaciji sploh obstaja kaj drugega kot mainstream. Razkrili so mi povsem novo razsežnost, kaj vse je lahko animacija: da je lahko na primer politična, brutalna, čudaška in psihedelična.
Skoraj vsi izbrani filmi imajo slogovno povezavo: vsebujejo like in konflikt ter ne uporabljajo jezika. To je zame najzahtevnejši vidik animiranega kratkega filma in s tem problemom se pri svojem delu vsakokrat spopadem. Izbor predstavlja dela, ki so z vidika telesne govorice in humornega pripovedovanja neprekosljiva. Skoraj kronološko prikazuje moje korake učenja.
Po dokončani šoli in še pošteno zelen sem v svojem rodnem Dresdnu (skoraj) opravil pripravništvo v animacijskem studiu Lutza Stütznerja. Pokazal mi je svoje kratke filme, ki jih je v zadnjih letih NDR ustvaril v filmskem studiu DEFA. Z minimalističnim slogom in premetenim političnim sporočilom so me naravnost prevzeli.
Lenobno nedeljsko popoldne Berta Gottschalka sem videl, ko je šola za animacijo iz Babelsberga na nekem dogodku v Dresdnu predstavila izbor svojih del. Domov sem prišel povsem pod vtisom tekoče 2D animacije in kar nisem mogel verjeti, kaj sem videl. Še danes mi film vzbuja enak občutek.
Sledijo klasike Konstantina Bronzita, Raimunda Krummeja in Vladimirja Leschiova, ki jih poznamo in imamo radi skoraj vsi. Leschiov je vodil delavnico na moji univerzi v Hamburgu in zaljubil sem se v njegove čudaške animirane uganke.
Tri epizode serije Velikani Celine in Yanna ter Odlašanje Leva Yilmaza zastopajo spletno skupnost animatorjev s platform Vimeo in YouTube, ki jo iskreno obožujem in podpiram. Brez spletnih animatorjev bi bil ta svet dolgočasen. Člani te skupnosti drug drugega učijo in se spodbujajo bolj, kot bi jih lahko katerakoli šola. V nekih spletnih animacijah sem naletel na slavnega, zelo iskanega oblikovalca zvoka za animirane filme Davida Kampa, ki je potem moral poskrbeti za zvok v mojih kratkih filmih.
Po eden Rebecce Sugar je dober primer vsega, kar mi je pri animiranem filmu všeč: je bizaren, luciden in preprost. Rebecca je danes s serijo Steven Vesolje, ki jo ustvarja za Cartoon Network, zvezdnica animacije. Film Patricka Doyona Nedelja gre v podobno smer, vendar je pripoved bolj biografska. Patrick je s svojo minimalistično zasnovo likov in humornimi trenutki pravi genij. Leta 2013 sem imel v Montrealu priložnost preživeti z njim nekaj ur.
In ne nazadnje še moje delo. Moji kratki filmi so rezultat vsega, kar sem gledal in ob čemer sem užival v letih pred tem, vsekakor pa tudi mojih življenjskih razmer in zanimanj. Z veseljem bi vam povedal kaj več, a prihranimo raje nekaj skrivnosti za čas po projekciji.