Intervju s Sofijo Kruglikovo

Sofija Kruglikova je magistrska študentka ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na letošnji Animateki je predstavila kratki animirani film Asparagorest (2018). Ljudje v gozdu nabirajo šparglje, željno jih grabijo vse več in več, nato pa se z gozdom in šparglji preprosto zlijejo. Kdo nabira koga? Ljudje šparglje ali ravno nasprotno? To je njen prvi film in prva izkušnja animacije.

 

Kako je potekalo ustvarjanje tvojega filma?
Naredila sem samo en film, ki je bil danes na projekciji. To je moj prvi film, moja prva izkušnja z animacijo. Ugotovila sem, da je zelo težko, ker potrebuješ zgodbo, po kateri moraš dobro zasnovati zgodboris, na osnovi tega pa zgradiš animacijo. Ugotoviti moraš na primer, kolikšni bodo razmiki med slikami. Najbolje je, da si načrt za delo pripraviš na začetku, da približno veš, koliko časa bo trajala tvoja animacija. Predprodukcija traja dolgo in je zahtevna. Ko začneš s produkcijo, moraš imeti že izdelan načrt. Če nisi organiziran, se boš takoj izgubil.

 

Kakšno tehniko si uporabila?
Imela sem mešano tehniko, uporabila sem program After Effects. Najprej sem narisala dele rok, glavo, različne oči, potem sem to sestavila v programu, kjer lik premikaš kot lutko. Tudi tu je pomembna organizacija. V vsaki sekvenci morajo biti posamezni deli telesa razporejeni po mapah. To dolgo traja, ampak ni težko, če veš, kaj delaš. Postprodukcija je naporna, ker podobno kot pri slikanju, ilustriranju in pisanju ne veš, kdaj boš končal. Pri animaciji sta najpomembnejši ideja in organizacija. Vse drugo je tehnično in lahko sproti spreminjaš.

 

Kako si prišla do zgodbe?
Sem ilustratorka in ilustrirala sem kratko besedilo. Nastale so surrealistične slike, na katere sem kasneje pozabila. Ko sem dobila za nalogo animacijo, sem razmišljala, kaj zanimivega že imam. Zdelo se mi je, da te ilustracije lahko razvijem, ker me je zanimalo, kako se bodo spreminjale, gibale. Je pa zgodba v primerjavi z ilustracijami, ki ustvarjajo atmosfero, bolj abstraktna.

 

Kako je delati v umetniškem mediju, v katerem še nimaš izkušenj? Ali je osvobajajoče ali je prisoten strah?
Na začetku je veliko strahu, po drugi strani pa, če v tem nimaš veliko izkušenj, verjetno ne poznaš pravil in se jih ne držiš. Tako podzavestno narediš neke zanimive stvari. Če si uokvirjen, kot jaz včasih pri ilustraciji, greš težko iz okvirjev. Če okvirjev ne poznaš, lažje prideš do zanimivih stvari.

 

Ali si se našla v animaciji in bi nadaljevala v tej smeri ali bi raje ostala pri ilustraciji?
Animacija me zelo zanima. Trenutno že sodelujem pri novem projektu. Želela sem ilustrirati prijateljevo zgodbo, ampak sem se odločila, da lahko najprej naredim animacijo, kasneje kot dodatek k animaciji pa še strip. Še se bom ukvarjala z animacijo, ker se precej razlikuje od ilustracije. Mislim, da je bolj zahtevna, ker sta pomembna tudi zvok in čas.

 

Ali se ti je vtisnil v spomin še kakšen drug film, ki se je predvajal v nocojšnjem sklopu?
Ja, všeč mi je bil tisti s polži, naslov sem pozabila (Jagodožeri [Maasikaõgijad, 2018], op. a.). Zanimiv je bil stilsko, všeč mi je bila barvna shema, pa tudi zgodba. Ko ga gledaš, nekaj čutiš. Mogoče ni prijetno, vendar je neka reakcija tvojega organizma. Zdi se mi pomembno, da videno reflektiraš.

 

Ali se ti zdi, da ilustracija ne more tako dobro vplivati na čustva kot animacija?
Ne, lahko, ampak na drugačen način. Ne bi rekla, da z animacijo bolj vplivaš na čustva ljudi. Odvisno je od tega, kaj delaš. Zdi se mi, da vsaka stvar lahko vpliva na tvoja čustva, le na drug način.

 

Hvala!