Absurdnost in enigmatičnost Igorja Kovaljova

Absurdnost in enigmatičnost Igorja Kovaljova

 

Zala Žagar, študentka 3. letnika filozofije in ruščine

 

Delo ukrajinskega animatorja Igorja Kovaljova, enega izmed letošnjih žirantov, bi lahko glede na produkcijo razdelili na dve področji. Skupaj s svojim kolegom Aleksandrom Tartarskim in producentom Anatolijem Prohorovom so v času perestrojke ustanovili prvi neodvisni studio za animacijo v Sovjetski zvezi – Pilot studio. V uvodu pred projekcijo je povedal, da je bila cenzura nad produkcijo v tem obdobju manj stroga, zato so lahko svobodno ustvarjali. Tako so nastali njegovi komercialno manj uspešni, vendar na področju animacije zelo cenjeni in večkrat nagrajeni kratki filmi, ki so bili predvajani v programskem sklopu Žirija se predstavlja.

 

Komercialno uspešnejši del njegovega opusa sestavljajo animacije, ki jih je posnel v studiu Klasky Csupó za televizijsko mrežo Nickelodeon. Z njimi je v otroški program vključil resnejše teme in drugačno estetiko. Najbolj odmeven je Rugrats – serija (1990–2006) in film (1998), posnel je tudi seriji Aahh!! Real Monsters (1994–1996) in Duckman (1994–1997). Kljub uspehu naj bi bila zaradi omejenosti pri ustvarjanju izkušnja delovanja pod velikim podjetjem neprijetna, saj Nickelodeon zahteva ustrezanje komercialnim kriterijem.

Pri ustvarjanju neodvisnih kratkih filmih teh omejitev ni, prežemajo jih surrealistične podrobnosti, absurdni trenutki ter nenavadne situacije in konflikti. Pogosto se ukvarja z medsebojnimi odnosi, bodisi v domačem okolju (Kokoš, njegova žena [Ego zhena, kuritsa, 1990], Milch [2005], Pitč na oknu [Bird on a window, 1996], Andrej Svitlotski [Andrey Svitlotsky, 1991]) bodisi v naključnih situacijah (Before Love [2016], Leteči Nansen [Flying Nansen, 2000]). Liki med seboj redko pogovarjajo, njihov jezik je gledalcu nerazumljiv, pogosto delujejo zadržani in nervozni. Zdi se kot, da nekaj skrivajo, v odnosu do sočloveka in njegove stiske so nepredvidljivi. Pomembno vlogo igrata tudi poželenje in ljubezen, ki ju zaradi težav pri medsebojni komunikaciji pogosto ne znajo izraziti ali pa ju izrazijo pretirano.

 

Kovaljov je razvil edinstven slog risane animacije, ki se ga, izvzemši drobne variacije, poslužuje v vseh svojih filmih. Gre za natančno 2D animacijo s črno obrobno linijo. Detajlom se posveti pri okolici, ko izriše sleherno travno bilko, cvetlico na tapeti in vzorec na prtiču. Natančnost ohranja tudi pri likih, ki so običajno močnejše postave s podolgovatimi obrazi, velikimi čeli in izstopajočimi bradami, velikokrat poudari tudi gube na njihovih obrazih, kar pripomore k bolj grotesknemu videzu. Posega tudi po nenavadnih elementih, v filmu Kokoš, njegova žena, na primer ženo upodobi kot počlovečeno kokoš, zakonca pa imata za hišnega ljubljenčka veliko stonogo s človeško glavo. V Letečem Nansenu se protagonist s smučkami podi po severnem polu za polarnim medvedom, nato pa kar naenkrat prileti goli ženski v naročje. V naslednjem prizoru so v ospredju srednjeveške freske, ki se skrivajo v njenem domu. Ravno freske delujejo nelogično – če naj bi bil severni pol neobljudeno področje, le kdo jih je narisal? Podoben prizor se pojavi v Ptiču na oknu, ko ženska razkazuje hišo moškemu nato pa v eni izmed sob zagleda dva Azijca, ki igrata šah, po vsaki narejeni potezi figurico pojesta in se poljubita.

 

Avtor po navadi ne razkrije, kaj naj bi ti elementi pomenili, prav tako pusti odnose med liki nedoločene. Skupaj z nerazumljivostjo dialogov še poudarijo enigmatičnost dogajanja. Kovaljovovi kratki filmi ostajajo odprti.