Sarah Saidan: filmska retrospektiva in program
Animacija je poezija v gibanju. To velja vsaj za filme, kakršne sem vedno najbolj občudovala. V pričujočem izboru je nekaj tistih, ki so name vplivali in me navdihovali v času študija animacije v Iranu in pozneje. Ob njih se še vedno učim.
Sarah Saidan
Paul Bush: filmska retrospektiva
Eksperimentalni filmski ustvarjalec Paul Bush je po študiju likovne umetnosti svoje zanimanje usmeril v razkrivanje umetne narave filmske forme in eksperimentiranje s človekovim dojemanjem. Kot pravi sam: »Film se kot umetna tvorba navadno razkrije na robovih – običajno takrat, kadar narediš predolg kader ali kadar ga začneš razbijati na posamezne sličice. Tu gre za dve diametralno nasprotni stvari, ampak z njima pravzaprav dosežemo isto, torej razkrijemo umetno naravo filma.«
In ko Paul Bush pedantno členi snovnost filmske forme na njene najosnovnejše in najčistejše elemente, se razkrije bistvo. Ne glede na to, katero tehniko izbere – praskanje na film, animacijo predmetov ali piksilacijo –, te ni mogoče ločiti od vsebine. Zato v filmih Paula Busha, kot pravi staro načelo, »snov« in »forma« hodita z roko v roki.
Busheve zgodnje eksperimentalne praskanke Njegova komedija, Tihožitje s skodelicoin Albatros so zaradi trka realizma in stilizacije pravi »mitični dokumentarci«. Če jim realistični pridih dajejo izvirni igrani posnetki in zvočna podlaga, pa graviranju podobno praskanje z omejenim naborom barv na črni podlagi filmskega traku pričara srhljiv abstraktni učinek.
V filmih, kjer uporablja tehniko piksilacije ali animacije predmetov sličico za sličico, mu uspe predstavljati ali izpodbijati kompleksne filozofske koncepte, kot so Wittgensteinova ideja o gotovosti (Pohištvena poezija), shizofrenija (Dr. Jekyll in g. Hyde), razprava o formalizmu in evolucionizmu (Ko Darwin spi), pojem lepote (Razgaljeni) ter prava narava spolnosti in erotike (Poklon Busbyja Berkeleyja Mae West).
Kot profesor vizualne umetnosti in filma je Paul Bush v retrospektivo umestil tudi animirano predavanje o svoji »ars poetica« (Paul Bush govori). Toda zavedajte se, da eksperimentiranje s filmom ni mačji kašelj! Še ustvarjalec sam zlahka postane žrtev tega, kar se je začelo kot povsem nedolžna vaja iz piksilacije.
Anna Ida Orosz
zgodovinarka animacije in programska vodja festivala Primanima na Madžarskem
Mauro Carraro: filmska retrospektiva in program
Predstavljamo vam Maura Carrara, 32-letnega animatorja italijanskega rodu, ki se je šolal v Italiji in južni Franciji, zdaj pa živi med tema državama, v Švici. Kot vnuk kiparja in sin arhitekta je podedovane risarske in kiparske spretnosti pretopil v svoje značilne slikovite 3D svetove.
Po študiju na univerzi Supinfocom v francoskem Arlesu, kjer se študenti seznanijo z najnovejšimi komercialnimi digitalnimi tehnologijami, je Mauro našel izziv: vdihniti življenje pustemu izrazu najnovejše tehnike računalniško generirane 3D animacije s klasičnimi, nefotorealističnimi podobami.
Mauro je svoj edinstveni slog poimenoval »subtilni 3D«. Njegovi filmi so nezgrešljivi prav zato, ker v njih združuje sproščeno ilustracijo in impresionistični akvarel, komično animacijo likov in fizično mehke dimenzije digitalne 3D animacije. Ima prirojen čut za ustvarjanje vzdušja in poudarjanje malenkosti, zaradi katerih je življenje zabavno, absurdno ali čudovito. Če bi ga povabili na tradicionalne bikoborbe v Arles, ga poslali pešačit na El Camino ali ga zbudili za jutranji koncert na prostem ob Ženevskem jezeru, bi nove izkušnje v animirani obliki bržkone prelil v svoj naslednji kratki film.
Mauro seveda ni prvi sodobni animator, ki ustvarja v umetniškem 3D slogu in ga dopolnjuje s čustveno kompleksnimi zgodbami. Seznam, ki ga je pripravil sam, se začne s filmi sopotnikov na univerzi Supinfocom, Philippa Grammaticopoulosa z njegovimi nazornimi črno-belimi znanstvenofantastičnimi nočnimi morami in Bastiana Duboisa s 3D akvarelnimi animiranimi dnevniki. Nadaljuje se s še enim francoskim ustvarjalcem, Jérémyjem Clapinom, in njegovimi melanholičnimi absurdnimi zgodbami v omejeni barvni paleti ter z realističnimi slikarskimi vizijami Poljaka Tomasza Bagińskega iz studia Platige.
Pridružite se nam in se pustite zapeljati Maurovemu privlačnemu svetu »subtilnega 3D«!
Anna Ida Orosz
zgodovinarka animacije in programska vodja festivala Primanima na Madžarskem
Chris Landreth: filmska retrospektiva in program
Ko je bil Chris še majhen, so mu dali v reševanje psihološke teste, ki naj bi nakazali njegov bodoči poklic, in nenavadni rezultati so razkrili »mešano prevlado možganskih polovic«. Ko je pozneje odkril računalnike, je ugotovil, da piše sicer z levo roko, miško pa uporablja z desnico. To pomešano možgansko vedenje je nato postalo zaščitni znak Chrisove poklicne poti.
Levo polovico možganov je napenjal do magisterija iz teoretične in uporabne mehanike na Univerzi v Illinoisu leta 1986. Nato je sodeloval pri razvoju metode meritev hitrostnih polj toka na podlagi slik premikov delca, kar je danes eden temeljnih načinov merjenja toka. Toda kmalu se je začela oglašati desna polovica možganov. Odkril je računalniško animacijo in ustvaril prvi kratki film, Poslušalec (1991), s katerim je zaslovel po zaslugi MTV-jeve oddaje Liquid Television. Spoznal je, da prav animacija najučinkoviteje zaposli obe hemisferi.
Leta 1994 je začel delati za Alias Inc., kjer je v procesu razvoja snoval, testiral in zlorabljal animacijsko programsko opremo. Bil je gonilna sila prve različice programa maya (1998), danes najbolj razširjenega animacijskega orodja na svetu. V tistem času je režiral tudi filma konec (1995) in Bingo (1998). Leta 2004 je ustvaril film Ryan, ki je kmalu postal eden najvidnejših animiranih kratkih filmov vseh časov. V njem je prvič uporabil slog, ki mu pravi »psihorealizem«: z nadrealističnimi računalniško generiranimi podobami upodablja psihologijo likov. Film je leta 2005 osvojil oskarja in več kot 60 drugih nagrad.
Leta 2009 je predstavil Hrbtenico (2009). V najnovejšem delu, Password v podzavesti, raziskuje psihologijo procesa, kako prikličemo v spomin imena starih prijateljev. Premierno je bil film prikazan na festivalu v Annecyju, kjer je osvojil nagrado kristal.
Možganski polovici nadaljujeta boj za prevlado, zato je Chris še vedno obseden tako z novimi tehnikami računalniške animacije kot z novimi načini pripovedovanja zgodb. Kot strokovnjak za animiranje obraza je pripravil izobraževanje z naslovom Making Faces, ki ga je izvedel za Dreamworks Animation, Seneca College, Univerzo v Torontu in École George Méliès v Parizu.
Joni Männistö: filmska retrospektiva in program
Prvi del programa zaobjema filme, pri katerih sem sodeloval kot režiser ali umetnik. Študij animacije na umetniški akademiji Turku sem začel leta 2006 pod mentorstvom Priita Pärna. Akademija Turku postavlja v središče vizualni izraz, pripovedništvo in klasične animacijske tehnike. Študenti v času študija ustvarijo tri filme, pri čemer prva dva ne smeta vsebovati dialogov. Pomembno se je naučiti pripovedovati zgodbe zgolj s podobami in gibanjem. Sam filme na tak način ustvarjam še danes. Tretji, diplomski film, je lahko izdelan v katerikoli tehniki in lahko vsebuje dialoge.
Past (2008), moj prvi študijski film, je kolektivno ustvarjena lutkovna animacija. Tako smo lahko spoznali celoten proces filmskega ustvarjanja, ne da bi se moral vsak od nas mučiti z vsemi koraki. Namesto tega smo mučili drug drugega. V času študija sem dokončal samo dva filma. Risani animirani film Jata (2011) ni bil predviden kot diplomski film, a sem zanj potreboval več let. Trud se je vsekakor obrestoval, saj gre za moj doslej najuspešnejši film, ki je skupaj prejel več kot 20 mednarodnih nagrad in posebnih omemb.
Po zaslugi uspeha, ki sem ga doživel z Jato, sem za prvi profesionalni film, Electric Soul (2013), dobil podporo programa za produkcijo filmov SICAF 2013. Vrnil sem se k stop animaciji, le da sem tokrat uporabil rabljene računalniške dele in iz njih ustvaril mesto, ki kipi od življenja. To je bil korak k abstraktnejši in bolj improvizirani animaciji, in ta pristop sem ohranil pri naslednjem projektu, Re-Cycling (2014). V njem je sodelovalo deset animatorjev iz različnih evropskih držav in vsak v svojem slogu smo ustvarili enominutno animacijo neposredno na filmski trak. Najnovejši film, pri katerem sem sodeloval, je prav tako kolektivno delo. Pri Črvini (2016) je šlo za resničen človeški eksperiment in za ustvarjanje zaokrožene zgodbe z osmimi režiserji in scenaristi.
Za drugi del programa sem večinoma izbral filme ustvarjalcev, ki so me pred in med študijem tako ali drugače zaznamovali. Filme, ki so mi še razširili vednost o tem, kaj vse je lahko animacija. Pri zgodbah, vizualnosti, gibanju in tehnikah ni meja. Vse je mogoče.
Joni Männistö