10. Dec
11:36
Uteha prijateljstva

Bučko (Ma vie de courgette, Claude Barras, 2016)
Na prvi pogled se zdi, da je iz plastelina izdelana stop animacija Bučko (Ma vie de courgette, Claude Barras, 2016) otroški film. A melanholično in tragično vzdušje filma je v izrazitem kontrastu z barvitostjo animiranega sveta. Skozi tragično zgodbo film tankočutno prikaže svet osirotelih, zanemarjenih in zlorabljenih otrok ter se subtilno dotika težkih, pred otroci pogosto zamolčanih tem izgube, žalovanja, zlorabe in nasilja.
Scenarij, pod katerega se podpisuje Céline Sciamma, francoska avtorica mladinskih filmov, kot so Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2007), Pobalinka (Tomboy, 2011), Banda punc (Bande de filles, 2014), ostaja zvest univerzalnim temam težavnosti odraščanja, vključevanja v družbo, navezovanja prijateljstev in vzpostavljanja identitete v kaotičnem, pogosto neprijaznem svetu odraslih. A tokrat se Sciamma s priredbo scenarija (po romanu Gillesa Parisa Autobiographie d'une courgette) spusti v krhkost otroškega sveta in »govori« iz njegove preproste, čeprav niti za trenutek naivne perspektive. Film vpleta tudi subtilno kritiko sistema, ki soustvarja te tragične usode. Težka, a univerzalna zgodba je podana na nežen in preprost način, ki v gledalcih vseh starosti vzbuja razmislek o vlogi in pomenu družine.
Bučko s svojo nenavadno zgodbo preobrne žanr otroškega filma, v katerem sirotišnice in internati ponavadi predstavljajo vir otroških travm, poosebljajo nasilje in zlorabo. Ko se devetletni Bučko po materini nenadni smrti znajde v sirotišnici, pusti za sabo osamljeno in težavno otroštvo, ki sta ga zaznamovali očetova odsotnost in pomanjkanje materinske ljubezni. V novem okolju pričenja spoznavati druge dimenzije življenja, ki temeljijo na zaupanju, prijateljstvu in ljubezni. Z vstopom v prijateljsko skupnost vrstnikov, vsak s svojo temačno zgodbo, je Bučko prvič deležen življenja, ki mu nudi toplino, varnost in zavetje.
Vsak od Bučkovih prijateljev nosi svojo travmo, kar zabriše pogosto idealizirano predstavo »čistega« in »nedolžnega« otroštva. Alkoholizem, droge, kriminal, deportacija in spolna zloraba je le nekaj ran, s katerimi se na različne načine (agresija, močenje postelje, nekontrolirani tiki ipd.) spopada Bučkova druščina. A film kljub tragični in na trenutke temačni realnosti ne izgubi prikupno igrive, z nežnim humorjem in otroško navihanostjo prepletene note. Kljub optimizmu, ki veje iz konca filma, ta ni sentimentalen ali moralističen – Bučku in prijateljem pusti odprte neomejene možnosti za lep(š)o prihodnost. Prijateljstvo, pogum in odprtost do drugega se izrišejo kot glavni stebri opore pri premagovanju osebnih težav in kot temelj za izgrajevanje srečne prihodnosti.
Veronika Zakonjšek