09. Dec
23:40
Ostrenje pogleda IV

Au revoir, Balthazar
Laura Bohinc
Rafael Sommerhalder se je v tretjem sklopu vzhodnoevropskega in srednjeevropskega tekmovalnega programa predstavil z animacijo Au revoir, Balthazar, ki jo je leta 2016 ustvaril v Švici.
Digitalno ustvarjena stop animacija uporabi lutke, izdelane iz grobo neobdelanih materialov, kot so les, listje in lepenka, umeščenih v scenografijo, prav tako izdelano iz organskih materialov, ki s svojimi toplimi rjavordečimi in rumenimi odtenki ustvarjajo vtis jesenske melanholije in minljivosti. Avtor tankočutno postavlja natančno izdelane lutke na včasih popolnoma preprosto, spet drugič pa s teksturami bogato ozadje in tako s premišljeno kompozicijo ustvari vsebinske poudarke.
Zgodba neme animacije je preprosta, a nikakor dolgočasna. Opira se na otožno instrumentalno akustično podlago, mestoma se pojavijo tudi zvočni posnetki iz narave. Glavni protagonist, leseno strašilo, po nevihti najde školjko in v njej sliši ocean. Ko mu ptica školjko ukrade, se polomljeno, z zadnjimi močmi odpravi na poslednje popotovanje za izgubljenim zvokom, ki ga popelje k izvoru hrepenenja. Njegov cilj je hkrati njegov konec. Z elegantno menjavo scenografije ob koncu avtor Balhazarja vrne na začetek njegove poti, s čimer ustvari vsebinsko zanimivo zanko.
Animacija je alegorija življenja in smrti, hrepenenja, iskanja, poslavljanja. S svojo melanholično akustično in vizualno podlago ustvarja devetminutno nemo poezijo.
Vojni drobci
Isidora Todorić
Portugalski režiser José Miguel Ribeiro se v kratkem animiranem filmu Drobci (Estilhaços, 2016) posredno dotakne vojne tematike. Skozi prikaz skrhanega odnosa med očetom in sinom kritizira vpliv vojne na človeški um in razmerja med ljudmi. Četudi je vojno stanje že zaključeno, ostanejo posledice še dolgo prisotne.
Z intenzivnim poigravanjem svetlobe in senc vzpostavi temačno vzdušje, ki ga stopnjuje tudi s prehajanjem iz barvne v črno belo tehniko. V tej mračni atmosferi sin očeta sooči s spoznanjem o lastni napadalnosti, ki je posledica očetove odtujene vzgoje in travm iz časa vojne. Dogajanje v filmu je postavljeno v čas nogometne tekme, ki velja za pomemben in vesel dogodek v portugalski kulturi. Avtor iz vsesplošne vzhičenosti okolice z menjavanjem animacijske tehnike izolira očetovo travmatično vojno pripoved in prikaže njegovo osamljenost.
V filmu se izmenja več animacijskih tehnik (stop animacija, 2D računalniška risana in kolaž animacija), ki ustvarjajo vsaka svoje vzdušje. Menjavanje svetlobe – npr. pri prehodih med kadri (zatemnitev) – zvok (avtentični zvoki okolice) ter prisotnost dialoga med junaki pa ustvarjajo občutek igranega filma.
Iskanje šahovskega partnerja
Zala Žagar
Anton, protagonist animiranega filma Analysis Paralysis (Anete Melece, 2016), je osamljen človek srednjih let, ki se kljub svoji dobrovoljnosti ne zna vključiti v družbo. Zaradi svojega plašnega značaja ne pritegne pozornosti mimoidočih. Dan za dnem prihaja v park s svojim psom, da bi tam našel soigralca pri šahu. Tam zagleda vrtnarko, ki je v nasprotju z njim družabna in odprta do ljudi. A mnogim mimoidočim se zdi nadležna, saj vsakogar sprašuje, kdo je skazil njen vrtiček. Zato se je ljudje raje izogibajo.
Poleg težav pri navezovanju stikov, ima Anton probleme pri sprejemanju novega in spreminjanju navad. Čeprav poskuša prestopiti svoje meje, se vedno znova ujame v lastno negotovost. Vse to vzbuja občutek tesnobe, ki ga avtorica ponazori na komičen način, s povečanjem protagonistove glave. Tesnobni občutki dosežejo svoj vrh, ko Antonu po nevrotičnem nakupovanju pred trgovino raznese glavo, polno misli, dvomov, spominov in strahov. Doma jih uredi, pospravi v posamezne škatlice in tako ugotovi, da imata z vrtnarko nekaj skupnega. Oba se počutita neopažena in izključena. Anton se odloči, da bo pristopil k vrtnarki. Ta se ga razveseli in privoli v partijo šaha, ki ju poveže in popelje iz osame.
Problem introvertiranosti in nezmožnosti vključevanja v družbo avtorica prikaže na komičen način. Poleg komičnega, lahkotnejšo atmosfero ustvarja tudi vizualna plat filma. Avtorica uporabi tehniko risanja s flomastri. Podobe so kljub resnejši tematiki žive in barvite. Zdi se, da ja rešitev problema v odprtosti do sočloveka. Ko se Anton za trenutek neha ukvarjati s svojimi skrbmi, ugotovi, da podobni problemi pestijo tudi druge. S tem, ko pomaga drugemu, pomaga tudi sam sebi. To na vizualni ravni simbolizira njegova ponovno pomanjšana glava.