Njegov, njen, njihov otok

Rdeča želva (La Tortue Rouge, Michael Dudok de Wit, 2016)

 

Rdeča želva (La Tortue Rouge, 2016) je celovečerni prvenec nizozemsko-angleškega režiserja in animatorja Michaëla Dudok de Wita. Gre za koprodukcijo Wild Buncha in Studia Ghibli, v sodelovanju z Why Not Production. Film je nastal na pobudo japonskega mojstra animiranega filma Hazaa Miyazakija, ki je videl Dudok de Witov kratki animirani film Oče in sin in predlagal sodelovanje pri celovečercu.

 

Je zgodba o človeškem upanju in vztrajanju, o moči in volji do preživetja, o bližini, sožitju in ljubezni. Zgodba na videz majhnih bitij in stvari, ki skupaj sestavijo veliko celoto. Povedana brez besed, prikazana v pastelnih barvnih odtenkih dneva in črno˗belih nočnih podobah, ujeta nekje med realnim in sanjskim. Vizualna poetika morja, neba in skrivnostnega bambusovega gozda, dopolnjena z zvoki narave in klasike. Na tem mestu je nujno omeniti še majhne rakce, ki čez cel film z drobnimi korakci neutrudno drobencljajo po obali in močno prispevajo h komičnosti.

 

Divja nevihta na morju vrže moškega na peščeno obalo otoka. Čeprav tam lahko preživi, je (o)sam(ljen). Želi si oditi. Zgradi splav iz bambusovih debel, izdela jadro iz listov, pripravi si zalogo sadežev za na pot in odrine. Neuspešno. Trikrat. Vsakič se malo po tem, ko zapusti plitvino, pojavijo močni sunki, ki razbijejo splav. Šele tretjič ugotovi, da mu čoln uničuje velika rdeča želva s svojim oklepom. Vedno bolj razjarjen se vrača na otok. Postaja obupan, njegova fizična moč upada, zboli, halucinira. Želva se čez nekaj časa pojavi na obali in moški ponori. Poškoduje jo in pusti nebogljeno ležati na soncu. Šele v sanjah ugotovi, kaj je naredil. Obžaluje, poskuša ji pomagati, vendar neuspešno. Želva se transformira v žensko, ki negibna leži v oklepu. Ob močnem deževju se prebudi, opazujeta se samo od daleč. Ženska oklep odnese v morje in ga prepusti valovom. Ko moški to vidi, stori enako s svojim nedokončanim splavom. Sledi prvi skupen obrok, ki simbolno predstavlja spravo.

 

Začne se njuna »zgodba raja«, kmalu dobita tudi sina. S preprosto risbo v pesek mu razložita o njegovih prednikih – ljudeh in želvah. Dovolita mu, da se o svetu uči čez lastno izkušnjo, za katero starši nikoli ne bi smeli prikrajšati otrok. Sin čas preživlja tudi z želvami, s katerimi skupaj plavajo. Vmes otok poruši cunami, kar lahko simbolizira pretrese v odnosu. Vse je uničeno, oni so poškodovani, vendar s skupnim trudom uspejo vzpostaviti prejšnje ravnovesje. Sin odrašča, vedno bolj se zaveda, da zanj na otoku ni prihodnosti, saj se starša starata. Zapusti otok in odplava z želvami. Moški in ženska se skupaj postarata, neke noči moški spokojno umre, ženska pa se preobrazi nazaj v želvo. Rajsko vzdušje vztraja do konca.

 

Film s simbolno govorico povedno prikaže ključne trenutke življenja in odnosa dveh posameznikov. Vendar umanjka globina, iskrenost in originalnost zgodbe. Deluje kot različica Robinson Crusoeja, pomešanega s Plavo laguno in dodanimi magičnimi elementi v stilu Malega princa. Zdi se mi, da hoče film ustrezati čim širši množici ljudi. V »znamki« koprodukcije Studia Ghibli je bilo pričakovati več norosti, ki je zanj značilna. A morda so pričakovanja ubila film, morda se je njegovi enostavni zgodbi in filmski govorici treba zgolj prepustiti …

 

Brina Fekonja

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki