Nedolžnost v objemu vojne

Adama (Adama, Simona Rouby, 2015)

   

Celovečerni animirani film Adama (Adama, 2015) je nastal pod taktirko francoskega režiserja Simona Roubyja. Zgodba je postavljena 100 let v preteklost, v čas verdunske bitke med prvo svetovno vojno.

  

Grozote tega časa so znane, a je režiser za svojo 3D računalniško animacijo (ki v nekaterih delih prehaja v 2D risano animacijo) izbral morda najbolj kruto perspektivo. Protagonist je namreč dvanajstletni deček iz zahodnoafriškega plemena in tako ne pozna grozot, ki so se dogajale v Evropi. Ko njegov brat zapusti dom in sprejme ponudbo belcev za boj na verdunski fronti, se mladi Adama odloči, da bo odšel za njim in ga pripeljal domov. Nevede vstopi v vojno in s pomočjo nadnaravnih sil in dobrih ljudi čudežno preživi in najde brata. A kot večina vojakov, tudi protagonisti te zgodbe ne najdejo srečnega konca – podležejo bombnemu napadu nasprotnikov. Zgodovinska dejstva so v filmu presenetljivo korektno predstavljena in temeljijo na verodostojnih podatkih. Te avtor prepleta z domišljijskimi elementi, ki jih upravičuje otroška percepcija sveta.

   

Film temelji na nasprotju, ki se vzpostavlja med kadri »rajske domovine« za peščenimi pečinami in vojne fronte v Evropi, ki kažejo revščino industrializiranih mest. Oboji so zastavljeni totalno kot tudi detajlno – to nasprotje še bolj poudarja uničenje, ki ga je evropski človek prizadejal lastni civilizaciji. Liki, narejeni iz gline, so zastavljeni realistično in živo izražajo raznolik spekter človeških potez in čustev. Vsak lik je individualiziran, zato gledalec nima težav s prepoznavanjem, niti ko pride do stranskih likov. Množičnih prizorov v filmu je malo – pojavijo se le ob prihodu vojakov na kopno. Ker pa je vojna množičen dogodek, avtor problem njene upodobitve inovativno reši s prizori, polnimi smoga, dima, megle, ognja in ostalih elementov vojnega razdejanja. Kombinacija vizualnih in zvočnih elementov ustvari občutek obkolitve na fronti.

   

Pomembna je tudi okolica. V večini kadrov je natančno izrisana in z detajli v estetiki animiranega realizma naravnost dih jemajoča. Če je v nekaterih kadrih ozadje nenatančno dodelano, je s tem poudarjeno delovanje glavnih likov. Morda se zaradi tega zdi, da film mestoma izgublja na dinamiki, saj gledalec pozabi na mesto, na katerem se Adama nahaja, hkrati pa delovanje protagonista ni dovolj dramatično, da sekvenca ne bi postala dolgočasna.

   

Adama predvsem zaradi »praktične izbire« protagonista deluje na gledalca bolj kot na racionalni na čustveni ravni. Celovečerni filmi na letošnji Animateki, kot sta npr. Adama, April in nenavadni svet (Avril et le monde truqué, Franck Ekinci in Christian Desmares, 2015), Psihonavta (Psiconautas, los niños olvidados, Alberto Vázquez, Pedro Rivero, 2015), Bučko (Ma vie de courgetti, Claude Barras, 2016) idr., izražajo močno družbeno kritiko sveta, ki ga ustvarjamo. Animirani filmi se kažejo kot zanimiv medij, ki v primerjavi z igranim filmom prinašajo širši in bolj neomejen spekter načina oblikovanja podob in idej.

  

Benjamin Zajc