Magija in skrivnost narave proti konstruktu človeškega sveta

Retrospektiva: 3D računalniško animirani filmi I in II

 

Letošnja Animateka se v kar osmih ciklih poklanja umetnosti 3D računalniške animacije. Ta najmlajša tehnika je na ozvezdju animiranega filma zasijala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se je do sredine devetdesetih razvila do mere, da se je večinska filmska produkcija animiranega filma usmerila k 3D animaciji. Računalniška 3D tehnika se razvija z bliskovito hitrostjo in nakazuje vstop v novo dobo umetnosti. Kot uvod v retrospektivo sta se na otvoritveni slovesnosti zavrtela dva izmed prvih filmov posnetih v tej tehniki, Pravokotnik in pravokotniki (Rectangle et Rectangles, 1984) Renéja Jodoina in Lakota (Hunger, 1974) Petra Foldésa.

 

Prvi in drugi sklop retrospektive sta se spletla med pravljičnim in družbeno kritičnim ter pogledom v človeško psiho. Slednje je osrednja tema filmov Chrisa Landretha, ki se kot eden izmed mojstrov 3D animacije na letošnjem festivalu predstavlja kot ustvarjalec, mentor in žirant. Bingo (1998) je nastal v programski opremi Maya. Protagonist je postavljen v cirkuško areno, kjer je soočen s svojim strahom pred klovni. Ta strah je Landerth v svojem prepoznavnem stilu upodobil v nenavadnih iluzijah, ki jih oplajajo močne kontrastne barve in izrazita obrazna animacija.

 

Pravljično tematizira film Kako se razmnožujejo morske deklice (How Mermaids Breed, Joan Ashworth, 2002), ki ga naseljujejo nenavadne podobe morskih deklic, ki jim je 3D animacija omogočila, da se na njihova, na prvi pogled težka telesa pod vodo lahkotno gibljejo. Prepletanje turkiznih in sivih tonov ustvarja čarobno, sanjsko atmosfero. Drugačno enigmo v filmu Elephant Girl (David Lobser, 2007) predstavlja nagačena glava slona, ki se izkaže za protagonistkin fetiš, skozi katero avtor preigrava arhetipske pare, kot so nedolžno in grozno, eros in tanatos. Telesnost tematike je poudarjena z na videz animiranimi lutkami na zasanjani glasbeni podlagi.

 

Kozmos in magijo narave ujameta Pomlad (The Spring, Jerome Boulbes, 2012) in Paper World (David Ringesein, 2012). Slednji je oglas organizacije WWF in prikazuje mikrokozmos živalskega sveta na pisalni mizi. S pomočjo 3D animacije so ustvarjalci ustvarili papirnate foto-realistične podobe živali savanske Afrike.  

 

Plasticat (2003) je film priznanega in vplivnega hrvaškega 3D animatorja Simona Bogojevića-Naratha, ki predstavlja bitko notranjih glasov – kam z denarjem, kateri glas poslušati, kako se odločiti ... V filmu Cvet bitke (Flower of Battle, 2011) avtor ustvari postapokaliptično vzdušje, v katerega vpelje motive iz istoimenske knjige Cvet Bitke iz leta 1404 ter iz knjige A Dialogue in Hell between Machiavelli and Montesquieu francoskega satirika Maurica Jolya.

 

Trebuhi (Les ventres, 2009) je film izpod rok znamenitega francoskega animatorja Philippa Grammaticopoulosa. Uniformiranost sveta, rastoča gensko spremenjena prehranska industrija dajejo občutek, da se človek vrti v začarano-neskončnem krogu. To občutje zbujajo sinhrono gibajoče se podobe debelih likov in spiralno zavite polžje hišice. 

 

Prvi in drugi sklop retrospektive sta mesto namenila tudi slovenskim avtorjem 3D animacije. Križišče 2 (2000) je film glasbenika, ilustratorja, vizualnega umetnika in pionirja 3D animacije Miloša Radosaljevića in pionirja 3D animacije Francija Slaka. Film je posnet na 35-mm traku. V tem formatu je posnet tudi Perkmandeljc (2002) Dušana Kastelica, ki je nastal v sodelovanju  s polka-pank skupino Orleki, ki tako kot avtor prihajajo iz Zagorja. Čikorji an' Kafe (2008) je priredba pripovedne pesmi Iztoka Mlakarja. Film je postavljen v tradicionalno slovensko kmečko hišo, s preciznimi detajli, ki v 3D perspektivi še bolj intenzivno, v globino prostora, ustvarja občutek domačnosti. V vseh treh primerih gre za edinstvene slovenske kratke animirane filme, posnete v računalniški 3D tehniki.

 

Tista, ki meri (She Who Measures, Veljko Popović, 2008)  je neposredna kritika potrošniškega sveta, simbolno postavljena v pokrajino bele puščave. Potrošnike so ustvarili vpliva željni klovni, ki vzdržujejo mehanizme manipulacije. Kritiko vedno bolj mehaniziranega sveta vzpostavlja tudi film The Race (Michaël Le Meur, 2015), ki s hitro izmenjujočimi se podobami iz tehnološkega in vsakdanjega sveta ustvarja občutek, da se svet z vsakim dnem vrti hitreje, da vmesni postanek ne obstaja. Glasbena podlaga s hitrim ritmom ta občutek samo še poudarja in ustvarja tesnobo.

 

Kaja Blazinšek 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki