15. Dec
17:24
Ko ne veš, kdo je kdo in kdo si ti sam
Anomalisa (Charlie Kaufman in Duke Johnson, 2015)
Anomalisa je celovečerni animirani film s scenarijem in režijo Charlieja Kaufmana. Podobno kot v filmih Biti John Malkovich (Being John Malkovich, 1999) in Večno sonce brezmadežnega uma (Eternal Sunshine of the Spotless Mind, 2004) je tudi tokrat posegel globoko v mrežo človeške psihologije, ki jo v sodobni družbi zaznamujejo otopelost, odtujitev in osamljenost.
Micheal Stone je strokovnjak na področju pomoči uporabnikom. Zdi se, da je popolnoma otopel, kot da ga nič na svetu ne more več osrečiti ali presenetiti. Iz Los Angelesa leti v Cincinnati na konferenco, kjer se sooči s svojo preteklostjo in eksistencialnim strahom. Sreča se z bivšo partnerico Bello in ji skuša obrazložiti, zakaj jo je pred desetimi leti iznenada zapustil. Nato pa Michael na konferenci spozna Liso, ki je na prvi pogled stereotipna podoba sodobne samske ženske. A ima nekaj – tisto, na kar je Michael dolgo čakal. Je oseba z anomalijo, kar jo dela drugačno od ostalih. Ima namreč edinstven, ženski glas. Naslov filma je tako skovanka besede anomalija in imena Lisa.
Kljub temu da je v filmu več likov, se na ravni zvočnega zapisa prepletajo trije glasovi. Prvi pripada Michaelu, ki mu je glas posodi David Thewlis, privržencem filmske franšize Harry Potter bolj znan kot profesor Lupus. Drugi glas pripada Lisi, ki jo je ozvočila Jennifer Jason Leigh. Ostalim stranskim osebam, tako moškim kot ženskam, glas posodi Tom Noonan. Taka zvočna slika odseva Michaelovo psihološko stanje. Michael namreč trpi za Fregolijevim sindromom, ki v človeku vzbuja prepričanje, da so vsi okoli njega ista oseba. V tem je slutiti tudi kritiko sodobne avtomatizirane in odtujene družbe, v kateri se je težko vzpostaviti kot individualen posameznik. To predstavlja tudi scenografija hotela, ki je sterilen in uniformiran. Čistilke ne pospravijo postelje zgolj zjutraj, temveč tudi zvečer, vsaka hrana ima na telefonu svojo tipko.
Ko se Lisa in Michael po skupaj preživeti noči zbudita, se začneta soočati s svojimi problemi in film v narativnem loku doseže vrh. Lisa začne izgubljati lasten ženski glas, Michael pa na konferenci spozna ničevost svojega dela, saj je prijaznost, ki jo deli ljudem, zgolj navidezna, lažna. Vse to podaja tudi širšo sliko družbe, kjer se individualnost podreja družbenim normam, v želji po pripadnosti in sprejetju, kar lahko vodi do tega, da nihče več ne bo zares poznal sebe in drugih.
Anomalisa je posneta v tehniki stop animacije z lutkami, glave katerih so animirane v 3D računalniški tehniki, kar izrisuje jasne in izčiščene linije, zaradi katerih delujejo protagonisti srhljivo resnični. Kot metafora izstopa prizor, v katerem Michaelu odpade del obraza. Protagonist za trenutek pomisli, da ni človek iz mesa in krvi. Ta dogodek, ki se zgodi v Michaelovih sanjah, nadaljuje halucinacijo iz prejšnjega večera, ko se mu ob pogledu v ogledalo začnejo premikati ustnice same od sebe. To halucinacijo prekine Lisin glas, ki ga sliši na hodniku hotela. Dogodek v sanjah se lahko bere kot prispodoba Michaelovega dela. On je strokovnjak, ki uči, kako s tonom in intonacijo glasu preko telefona manipulirati z ljudmi. Zakaj potem nekdo ne bi manipuliral z njim?
Čeprav se film v osnovi dotika problematike sodobnih bolezni, povezanih z narcisoidno držo, je obenem predvsem kritika sodobne družbe, ki je vedno bolj robotsko avtomatizirana in v kateri se izgublja individualnost in pristnost posameznika.
Kaja Blazinšek