Človek, zgodovina, fenomeni

Animirani dokumentarci

 

Začetki animiranega dokumentarca, prepoznanega kot hibridni žanr animiranega in dokumentarnega filma, segajo v leto 1918. Takrat je Winsor McCay ustvaril dvanajst minut dolg film z naslovom The Sinking of Lusitania, v katerem je poustvaril potop angleške čezoceanke pod torpedi nemških podmornic med prvo svetovno vojno. Letošnja Animateka je po lanskem sklopu retrospektiv animiranega dokumentarnega filma zopet ponudila nabor animiranih dokumentarnih filmov, ustvarjenih v zadnjem letu.

 

Letošnji nabor animiranih dokumentarcev je ponudil filme, ki se skozi možnosti animacije spopadajo z družbenimi fenomeni zgodovine in aktualnimi družbenimi situacijami, z identiteto ter osebno izpovedjo. Animirani dokumentarec se v okviru zvrstno-žanrskih opredelitev zdi svobodnejši in tako ponuja možnost, da se zgoraj naštete vsebine preko dejanskih dejstev in pričevanj prepletejo z neskončnimi možnostmi upodobitve, ki jih omogoča animacija.

 

Časovna preja (Twiddly things, Adara Todd, 2016) je osebna izpoved, ki nepredstavljiva čustva Polly, ženske obolele z Alzheimerjevo boleznijo, pričara v stop animaciji odvijanja preje. Sive točke spomina nakazuje izbira barv v modrosivih in črnikastih odtenkih. V čiste linije črno-bele animacije V dežju ali soncu (Whatever the weather, Remo Scherrer, 2015) se zlije pretresljiva in žalostna življenjska zgodba Wally, ki skupaj z dvema sestrama odrašča v disfunkcionalni družini, v kateri se mama predaja alkoholu, tabletam in tako povsem zanemari materinsko vlogo. Skozi kadre bežečega vlaka in z njim podobe majhne deklice je moč začutiti stisko, ujetost, nemoč otroka, ki v svojem lastnem domu ne najde več varnega zavetja.

 

Odkrita in prikrita zgodovina je rdeča nit filmov Kako dolgo, ne dolgo (How long, not to long, Michelle Kranot, Uri Kranot, 2016) in Zlomljene (Broken – The women's prison at Hoheneck, Volker Schlecht, Alexander Lahl, 2016). Prvi skozi znane podobe prejšnjega stoletja, preoblečene v rumeno-rdečo-modro barvno kombinacijo na sivem ozadju, skozi glas Martina Luthra Kinga, problematizira sodobne družbene vzorce, ki človeštvo in svet vodijo v radikalen strah pred tujim in drugačnim. Animirani dokumentarec Zlomljene skozi pričevanja dveh zapornic kontroverznega ženskega zapora na gradu Hoheneck sooči z nepoznanim zgodovinskim dejstvom Vzhodne Nemčije. Zapor je deloval med leti 1950 in 1990 in je bil namenjen predvsem političnim zapornicam. Minimalistična monokromna animacija se v sivih tonih zlije z doživetim pripovedovanjem o stiski, strahu in nehumanem okolju za zaprtimi vrati zapora.

 

G. Peščeni (Mr. Sand, Soetkin Verstegen, 2016) je pripoved o začetkih kinematografije kot družbenem fenomenu. Vsekakor se je projekcija tega filma lepo zlila z nedavno dvajseto obletnico delovanja Slovenske kinoteke. Film se že s svojim naslovom nasloni na bajeslovno bitje z imenom peščeni mož, katerega motiv je v svoji kratki zgodbi uporabil tudi nemški pisatelj E.T.A. Hofmann. Protagonist Hoffmanove zgodbe je razpet med halucinacijami in realnim svetom, kar avtorica animiranega filma spretno zveže s prvimi koraki kinodvoran, ki so v ljudeh in otrocih odpirale vrata v nepoznan svet domišljije. Soetkin Verstegen je animirani dokumentarec spletla z uporabo found footage tehnike: dokumentov, fotografij, skic in slik, ter jih okrepila s stop animacijo lutk in drugih tehnik.

 

#Theircataswell (Lisbeth Kovačič, 2016) je nekakšna animirana komunikacija v aplikaciji WhatApp, ki skozi sporočila, hashtage in emojie pripoveduje zgodbo begunskega para iz Sirije, njuni ljubljeni muci, nevzdržnih razmerah v begunski taboriščih in nasilnem ter izkoriščevalnem odnosu varnostnikov. Socialna omrežja in hiter pretok informacij so v tej situaciji pripomogli k temu, da se je stanje vsaj malo izboljšalo. Tablo-A (Mario Torrecillas, 2015) je presunljiv, a s pisanim optimizmom barvnih kred in otroških risb obarvan film o otrocih z otoka Haiti, ki si po potresu leta 2010 še ni opomogel. Žilava (Tough, Jennifer Zheng, 2016) je dialog med mamo in njeno odraslo hčerko, ki razčiščuje problem narodne pripadnosti, identitete in diaspore Kitajcev v Veliki Britaniji. Rdeča barva kot simbol Kitajske pod Maovo vladavino se zliva z modro barvo otoškega kraljestva, v kombinaciji 2D računalniške in klasične risane animacije.

 

Za »razsvetljeni konec« je poskrbel film Zmagal sem (I was a winner, Jonas Odell, 2016). Računalniške igre so, podobno kot kino v prejšnjem stoletju, fenomen 21. stoletja. Izpovedi treh oseb v računalniški 3D animaciji likov iz računalniških iger približajo svet, kot ga vidijo ljudje zasvojeni z videoigrami. Osupljivo dejstvo, kako hitro lahko človek pade v vrzeli virtualnega sveta in postane nedojemljiv ter brezbrižen do realnega sveta.

 

Kaja Blazinšek