V 9 celovečercih za otroke in odrasle bomo odpotovali na Severni tečaj (Daleč na sever), spremljali boksarja nežnega
srca skozi vojno (Cafard), potovali po stripovskem svetu znanstvene fantastike in »steampunka« (April in nenavadni svet), sledili afriškemu dečku na poti v obljubljeno Evropo (Adama), se prepustili postapokaliptični pravljici za odrasle (Psihonavta), občudovali poetično humanistično dramo o borbi človeka za življenje (Rdeča želva), v mladinskem domu našli prijatelje (Bučko) in iskali svojo identiteto (Anomalisa, prvič pri nas na velikem platnu).
Adama
Adama ponuja drugačen pogled na poglavje zgodovine, za katerega mislimo, da ga poznamo. Prinaša skrajno subjektivno obrnjeno perspektivo. Pomeni odkrivanje našega bolnega in samodestruktivnega sveta skozi oči otroka od »nekod drugje«, ki hoče ta svet ponovno očarati s poezijo in čarobnostjo.
Čeprav je film postavljen v specifično obdobje prve svetovne vojne, ni zgodovinski film. Je zgodba, ki se nekje na poti spremeni v zgodovinsko poročilo. Za nas je pomembno predvsem, kako Adamova doživetja odmevajo danes. Kot vemo, ima animacija to moč, da gledalcu približa najintimnejša občutja lika, da omogoči dojemanje Adamovega spreminjajočega se pogleda na svet, ki je svet v vojni, svet, iz katerega se je naposled rodila današnja družba.
Ta vojna je bila med odločilnimi trenutki v odnosu med Afriko in Evropo, ko je na vrhuncu brutalnosti začela pojemati nadvlada kolonialistov. »Kolonizirani«, ki so odpotovali v Francijo kot domači vojaki, so se znašli v vlogi opazovalcev, raziskovalcev, etnologov in se naučili gledati svet z drugačnimi očmi. Čeprav je bila prva svetovna vojna s svojimi jarki eno najbolj krvavih in najbolj barbarskih poglavij človeške zgodovine, je bila paradoksalno tudi ogromen talilni lonec, kjer so se prvič v zgodovini srečala ljudstva sveta. To je bilo precej pristno, a vsekakor ponesrečeno rojstvo današnjega sveta.
- Julien Lilti in Simon Rouby
Anomalisa
Začetki prvega animiranega filma v režiji Charlieja Kaufmana in Duka Johnsona segajo v leto 2005, ko je ugledal luč sveta kot gledališka predstava v okviru smelega projekta Theater of the New Ear skladatelja Carterja Burwella. Takrat so predstavo označili kot »koncert za glasbo in besedilo« oz. »zvočno igro«. Ko je Anomalisa začela dobivati filmsko obliko, je gledališki scenarij večinoma ostal nespremenjen.
Scenarij je od vsega začetka vzbujal občutek, da bi ga bilo mogoče animirati – ustreza temu mediju. Glede izbora ekipe je tako, da je svet stop animacije razmeroma majhen; vsi poznajo vse. Treba je bilo samo najti prave ljudi, ki so bili na voljo.
- Duke Johnson
Največji izziv za Kaufmana in Johnsona pri prenosu Anomalise na platno v formatu stop animacije je bil, kako iz projekta, ki je bil zasnovan kot izrecno nevizualen, ustvariti nekaj vizualnega. »Nekaj glavnih domislic tega dela je izpisanih tako, da si jih gledalec mora izmisliti sam,« sklene Kaufman. »Razmišljanje, kako to prevesti v podobe, ne da bi povedali preveč, se je raztegnilo v dolg in zapleten proces, zato je bil trenutek, ko je delo zares začelo funkcionirati kot film in ne zvočna igra, zelo vznemirljiv. Nekatere stvari delujejo drugače, ko jih pokažeš na platnu, kot v uprizorjeni različici, ko jih pričaraš v gledalčevi glavi. Zdaj o Anomalisi skoraj ne znamo več razmišljati kot o tem drugem.«
Nagrade:
- posebna velika nagrada žirije na filmskem festivalu v Benetkah, 2015;
- najboljši animirani celovečerec po izboru kritikov – San Francisco Film Critics Circle, 2015;
- najboljši animirani film po izboru kritikov – San Diego Film Critics Society, 2015;
- nagrada FIPRESCI na mednarodnem filmskem festivalu v Tromsu, 2016;
- nominacija za oskarja 2016.
April in nenavadni svet
Napeta znanstvenofantastična pustolovščina, v kateri nas ustvarjalci oskarjevskega nominiranca Perzepolis in sloviti stripar Jacuqes Tardi odpeljejo v alternativni svet steampunka.
Sodelovati z Jacquesom Tardijem je bilo krasno, ni pa bilo preprosto. Njegov svet je prvič doživel predelavo v animirani film. Tardi, čigar uspeh je zasluga njegovega edinstvenega sloga, je v francoskem stripu institucija. Prizadevanje za napredek in boljše življenje ima lahko težke posledice. To je bila osnovna misel, na kateri sem hotel zgraditi film. Gre za uhronijo – alternativno zgodovino. V filmu lahko prepoznate Pariz, vendar je drugačen. Izbrali smo nekaj znanih točk, kot sta Eifflov stolp in botanični muzej The Grand Palais, in posneli ogromno fotografij, kot je za svoje knjige to počel Tardi. In pomagali smo si s številnimi dokumenti, starimi fotografijami Pariza in svetovne razstave leta 1900. Navdih za [hladno] barvno paleto so bile barve, ki jih uporablja Tardi, in francoske kriminalke iz 40. let, ki se napajajo iz nemškega ekspresionizma.
- Christian Desmares
Nagrade:
- kristal na mednarodnem festivalu animiranega filma v Annecyju, 2015;
- nagrada občinstva na mednarodnem festivalu animiranega filma Animafest Zagreb, 2015.
Bučko
Ta film je med drugim – ali pa predvsem – poklon zanemarjenim in zlorabljenim otrokom, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti in živeti s svojimi ranami. Naš junak Bučko ima za sabo številne preizkušnje in po mamini smrti misli, da je ostal na svetu sam. Ne pričakuje, da bi lahko v novem življenju v mladinskem domu spoznal nove ljudi: da bi imel prijatelje, na katere bi se lahko zanesel, da bi se zaljubil in nekoč celo našel srečo. V življenju se mora še marsikaj naučiti. To preprosto in obenem globoko sporočilo se mi je zdelo bistveno povedati otrokom. Ves čas pripravljanja tega filma me je vodila prav želja, da bi se to sporočilo razširilo.
- Claude Barras
Pri projektu filma Bučko sta me prevzela srčnost in preprostost. Preprostost je namreč bistvena, da ne podležemo klicem siren po preobilju ali skušnjavi, da bi igrali boga in ustvarili lasten mali svet. In biti moraš precej pogumen in drzen, da se prepričaš, da je zgodba o fantu, ki ubije svojo mamo alkoholičarko in konča v sirotišnici, najboljša izbira za otroški film. Toda pomislite na pravljice, ki se prenašajo skozi generacije, na primer Janko in Metka – pogosto so zelo temačne. Pravljice so krute, a Bučko ni tak. Film prinaša prepričljivo, nežno zgodbo o odraščanju in zavestno odseva svet, ki že obstaja, naš svet, svet otrok, ki jih nagovarja.
- Céline Sciamma
Nagrade (izbor):
- kristal in nagrada občinstvana mednarodnem festivalu animiranega filma v Annecyju, 2016;
- nagrada občinstva na mednarodnem filmskem festivalu v San Sebastianu, 2016;
- nagrada občinstva na mednarodnem filmskem festivalu v Varšavi, 2016;
- nagrada otroške žirije na filmskem festivalu v Zürichu, 2016;
- nominacija za nagrado za najboljši evropski animirani celovečerni film leta 2016 na 29. evropskih filmskih nagradah.
Cafard
Cafard, prvi animirani celovečerni film Jana Bultheela, je v celoti avtorjeva pobuda. Jan je napisal scenarij, oblikoval grafično podobo, režiral igralce, skrbel za montažo in pripravo scene, vodil ekipo animatorjev in celo sam izoblikoval vse modele in kulise.
Tehnologija zajemanja gibanja je inovativna industrija v vzponu. Cafard je film za odraslo občinstvo, v katerem je »zajeto« realno ravnanje likov, to pa v gledalcu samodejno sproži čustveni odziv prepoznanja, ki ga ni mogoče doseči z nobeno drugo tehniko.
V filmu Cafard je tehnologija računalniškega generiranja podob okleščena na minimum. Končni rezultat je preprost grafični svet, v katerem dramatično dogajanje lahko prevlada nad tehnološkim čaranjem.
Zame je Cafard tudi umetniški izziv: kako z zelo omejenimi sredstvi doseči čim večji učinek. Včasih dobra izbira barve pove več kot dolg dialog. Včasih en poteg s svinčnikom ustvari želeno vzdušje bolje kot tisoč rekvizitov. Cafard želi zasijati s svojo preprostostjo. Povedati več z manj sredstvi.
- Jan Bultheel
Nagrade:
- častna omemba žirije na mednarodnem festivalu animiranega filma v Ottawi (OIAF);
- nagrada World Soundtrack Award za najboljšo izvirno glasbo na filmskem festivalu v Gentu (skladatelj: Hans Helewaut);
- posebna nagrada žirije in nagrada za najboljši celovečerni film po izboru občinstva na festivalu ReAnimania (Armenija).
Daleč na sever
Daleč na sever je film, prikazan skozi Sašine oči. [...] Saša je zanimiv lik, ker nikoli ne miruje. Od vsega začetka je pripravljena odpotovati daleč, daleč od doma. Potreboval sem samo sprožilec, nekakšen zaplet, ki bi jo poslal na pot proti daljnemu severu. Saša gladko prezre vsa pričakovanja, v okviru katerih jo želi zadržati družba, in poruši pred seboj vse omejitve 19. stoletja, da bi našla svoje mesto v svetu. Začutil sem, da je Saša izjemno sodoben lik in da je njeno zgodbo treba povedati.
Risanje je zame interpretacija stvarnosti – je način, kako vidiš stol, kako pripraviš gledalca, da stol interpretira v želenem pomenu. Mislim, da slog filma Daleč na sever omogoča videnje stvarnosti skozi svetlobo, oblike in barve, s tem pa vzbuja čustva in buri domišljijo.
Poustvarjanje stvarnosti z odsevi in podobnim me pravzaprav ne zanima. Nočem porabiti celotnega proračuna, da bi prikazal vsak las na Sašini glavi. Preprosta oblika njenih las v kombinaciji z ritmom vetra zgolj prispeva k poetičnosti filma.
- Rémi Chayé
Psihonavta
Nezadovoljna mladostnika Birdboy in Dinky nista kot druga antropomorfna bitja najrazličnejših vrst, ki naseljujejo njuno okolje – ure, ki oživijo, govoreče napihljive race, lutke malega Jezusa in čudaški osebni zli duhovi. Sklenila sta namreč, da pobegneta iz tega utesnjujočega okolja in zakotnega življenja skrajne odtujenosti – Dinky se nameni na nevarno potovanje, Birdboy pa drsi v svet psihoaktivnih substanc.
Film Psihonavta, ki je prej kot samo Birdboyeva zgodba pravzaprav skupek različnih usod, nas s pobliski v preteklost vodi skozi mirnejše minule čase in kot protiutež vsej prikazani lepoti vedno znova očara s halucinacijami. /.../ Gledalčeva naklonjenost je namenjena likom; ogrlica v Dinkyjinem ušesu daje slutiti, da bodo njuni nameni izpolnjeni, četudi ne v njunem svetu. Do konca odrasel in eden najiskrenejših animiranih celovečercev zadnjih let.
- Vassilis Kroustallis, Zippy Frames
Nagrade:
- nagrada za najboljši celovečerni film in nagrada občinstva na festivalu ToHorror, Torino (Italija), 2016;
- nagrada za najboljši animirani celovečerni film na mednarodnem filmskem festivalu Fantasia, Montreal (Kanada), 2016;
- nagrada za najboljši animirani celovečerni film na festivalu animiranega filma v Stuttgartu (Nemčija), 2016;
- nagrada lurra na mednarodnem filmskem festivalu v San Sebastianu (Španija), 2015;
- nominacija za nagrado za najboljši evropski animirani celovečerni film leta 2016 na 29. evropskih filmskih nagradah.
Rdeča želva
Michael Dudok de Wit je z Rdečo želvo odkril svet digitalne animacije. Ko so v studiu Prima Linea opravljali prve preskuse tehnike animacije, je neka druga ekipa zaključevala film in pri tem uporabljala digitalno pisalo. To orodje omogoča takojšnjo vizualizacijo animacije brez skeniranja posameznih risb. Dudokova ekipa je naredila poskus in animirala dve različici istega kadra, enkrat s svinčnikom na papirju in drugič z digitalnim pisalom. Črta digitalnega pisala je bila lepša in to jih je prepričalo. Za ozadja so izbrali drugačen postopek. Risbe so narisali z ogljem na papir, zelo svobodno, in široke potege zabrisali z dlanjo. Ta rokodelski pridih je bil zelo pomemben, saj sliki daje čudovito zrnato strukturo.
Film zgodbo pripoveduje linearno in krožno. Uporablja čas za podajanje njegove odsotnosti, podobno kot glasba lahko poudari tišino. Govori tudi o resničnosti smrti. Človekova težnja je kljubovati smrti, se je bati in se ji upirati, kar je zdravo in naravno. Vendar lahko obenem intuitivno spoznamo prelepo dejstvo, da smo eno samo čisto življenje in da nam smrti ni treba nasprotovati. Upam, da film izraža to občutje.
- Michael Dudok de Wit
Nagrade:
- posebna nagrada žirije Un Certain Regardna filmskem festivalu v Cannesu, 2016;
- nagrada občinstva in posebna omemba na mednarodnem filmskem festivalu v Atenah, 2016;
- nominacija za nagrado za najboljši evropski animirani celovečerni film leta 2016 na 29. evropskih filmskih nagradah.