Preseganje heteronormativne spolnosti

Preseganje spola v animiranem filmu, torek, 8. december v Kinodvoru

 

V sklopu animiranih filmov o preseganju spola (tj. filmov o svetu onkraj sveta fant-dekle) so se predstavili kratki animirani filmi, ki se z različnimi pristopi lotevajo vprašanja spola, spolnosti ter z njima povezanih družbenih pričakovanj in vedenjskih norm, ki smo se jim posamezniki vse prepogosto primorani prilagajati. Odpiranje tovrstnega diskurzivnega prostora tako (še posebej v letošnjem, pred-referendumskem decembru) več kot navdušeno pozdravljam, čeprav bi si morda želela še nekoliko več radikalnosti, predvsem pa enakovrednejšega ravnovesja med žensko in moško perspektivo.

 

Več avtorjev se je ob prevpraševanju spolov in spolnosti metaforično zateklo v živalski svet, od katerih sta kar dve animaciji, Ziegenort Tomasza Popakula (2013) in Aquarium Yonatana Tala (2015), preko analogije o ribah kot živalski vrsti, ki jim je preko zunanjega videza nemogoče določiti spol, prikazale stisko (človeškega) posameznika, če ta vizualno ne ustreza družbeno-kulturno ustvarjenemu vizualnemu in vedenjskemu okviru. Če gre pri prvi animaciji za adolescentnega dečka, ki se spopada s težavami sprejetja in vklapljanja med sovrstnike zaradi dejstva, da je pol deček-pol riba (saj tako ne spada v jasno začrtan dihotomni okvir moški–ženska), se pri drugi animaciji seznanimo s težavami izkazovanja ljubezni mladega homoseksualnega para v javnosti. Ribam zavidata naravno danost spolne nedoločljivosti, ki se (če poskusimo to lastnost prenesti na človeško družbo) tako izognejo spolno določenim pravilom oblačenja, obnašanja in čustvovanja. The Loveliest Thing (2013) Arthurja Metcalfa je še ena animacija, ki preko živali (samoroga in pande) portretira ljubezensko razmerje. Prav tako tudi Howard (2013) Julie Pott, ki prikazuje pojenjanje ljubezenskega plamena med (človeškim) moškim in medvedko, ki ceni svojo svobodo in lastno identiteto. V tem kontekstu gre omeniti še domiselno animacijo The Dog Who Was a Cat Inside (2002) Siri Melchior, v kateri je»pes z mačko v sebi« razcepljen med pasjim in mačjim svetom, kar lahko beremo kot metaforo razcepljenosti biseksualcev. Animacija sicer situaciji določi srečen konec: pes po dolgem času brezupnega iskanja naleti na mačko, ki v sebi nosi psa.

 

Podobne tematike kot že omenjeni Aquarius se loteva tudi Lady of the Night (2014) Laurenta Boileauja, delno kabaret, delno kolaž spominov na mladost in izgubljeno ljubezen. Samuel se ob obletnici smrti svoje prve ljubezni spominja obdobja, ko zaradi strahu in nerazumevanja lastnih čustev ni premogel poguma, da bi se pred svetom razkril kot homoseksualec. Šele ko pade mrak in prijatelji odidejo, je deležen popolne varnosti in anonimnosti znotraj lastnega doma, kjer se v kabaret točki razkrije s svojim skrivnim transvestitskim alteregom. Teagan (2013)Igorja Corica nam z ročno risano animacijo in voice-over pripovedjo predstavi like, ki nas seznanijo z zgodbami o tranziciji iz moškega v žensko, družbeni nesprejetosti, nesprejemanju samih sebe, dvomih in strahovih ter nenazadnje srečo in samozavestjo, ki so ju pridobili, ko so se soočili, sprijaznili in sprejeli svojo spolno identiteto.

 

Na tej točki se vračam k uvodni trditvi, da bi si želela enakovrednejšega ravnovesja v perspektivi med žensko in moško spolnostjo. Čeprav so se animacije dotikale tako homoseksualnosti, transvestitskega nočnega življenja, kot transseksualnosti, gre izpostaviti dejstvo, da so vse zgodbe predstavljene iz moške perspektive, medtem ko se ženske homoseksualnosti zelo medlo dotakne zgolj The Kik – Cupido (2014) Natali Voorthuis; glasbena animacija o nejeveri in razočaranju moškega, ki se zaljubi žensko, ki je v srečnem ljubezenskem razmerju z neko drugo žensko. Žensko perspektivo nam sicer predstavi tudi Si j'etais un homme (2012) Margot Reumont, film, ki animacijo kombinira z intervjuji žensk, ki poskušajo opisati kakšne bi bile, če bi bile moški. Navsezadnje je tu še odlični Tits (2014) Louise Bertman; zgodba o odraščajoči deklici, ki svojo identiteto gradi na zunanjem izgledu, na svojih ženskih oblinah, prsih. S tem prevzame vlogo seksualnega objekta v patriarhalni družbi. Tako film subtilno postavi vprašanje: je ženska brez jošk še vedno ženska? Na kar bržkone meni najljubša animacija drzno in brezkompromisno odgovarja:»Seveda. Pa še kako!«

 

Veronika Zakonjšek

**** Preseganje spola v animiranem filmu si lahko ogledate še v nedeljo, 13. decembra ob 21. uri v Slovenski kinoteki.