Ostrenje pogleda VIII

Večkrat nagrajeni ustvarjalec kratkih filmov, profesor na estonski Akademiji za umetnost in direktor produkcijskega podjetja Silmviburlane, Ülo Pikkov, se v svojem 9-minutnem stop-motionu posveti človeku ter njegovemu odnosu do časa. Stremeti k mehanizaciji in živeti v neskončnost ali ostati pri organskem, minljivem življenju? Se igrati boga - ustvarjati novo, sicer neorgansko življenje? Je življenje človeka le večni upor napram življenju, ki ga živi?

Avtor postreže z dvema vzporednima zgodbama, urarjevo in miškino, pa čeprav se celoten film odvija v urarjevi delavnici. V daljših sekvencah spremljamo miško, ki skače s police na polico in z repom premika kazalce na mnogoterih urah. Miška deluje bolj pristno kot stari urar, katerega videz večkrat deluje voščen, nenaraven in izumetničen. Urar, zatopljen v svoje delo, je ne opazi.

Ülo se vprašanja časa in njegove usodnosti loteva z različnimi izraznimi sredstvi, tehnična plat filma je dovršena. V njem se pojavijo inovativni oziroma domiselni momenti, kot npr. urin sekundni kazalec, ki se premika nad in okoli urarjeve glave. Minimalistična glasba godal, ki v (le) tej sekvenci spremlja urarjevo delo, igra v ritmu sekundnega kazalca in pričara vzdušje urarjevega umirjenega življenja v delavnici.

Dve vzporedni zgodbi se srečata, ko urar miško opazi ter jo z mišelovko ujame. Zatem se razkrije urarjevo dokončano delo - miška, sestavljena iz koleščkov in delov ur. Tu dogajanje obvisi v zraku, dokler se mehanska miška ne prebudi in prežene urarja iz delavnice. Nato se začno sami od sebe sestavljati koleščki in ostali deli ur iz delavnice ter na koncu skupaj zgradijo robotskega urarja. Še tudi po zadnji zatemnitvi slišimo sentimentalno glasbo, ki pa ne vzbudi čustev, saj deluje hladno in izumetničeno, tako kot robotski urar.

Ülo nam ponudi hladno, a vendarle ne dolgočasno filmsko izkušnjo, ki se dotakne vedno aktualnih vprašanj o odnosu človeka s časom.

Kristian Božak Kavčič