Mala morska lutkovna

Mala iz ribarnice (Malá z rybárny, Jan Balej, 2015)

 

Češki režiser Jan Balej se je animatečnemu gledalcu predstavil s svojim najnovejšim dolgometražnim delom, animirano adaptacijo Andersenove pravljice Mala morska deklica. Film ostaja zvest originalni pripovedi, tisti z nesrečnim koncem, a zgodbo preslika v sodobnejše realije, v nekakšno zmes fantastičnega in našega časa. Umestitev dogajanja na kopno je zavestna; morska kraljeva družina, ne le najmlajša hči, se je preselila v pristaniško mesto, kamor je, po migrantsko, odšla, saj v globinah morja življenje ni več prijazno; voda je motna, polna odpadkov in ruševin. Kot nekakšna ribja manjšina tako živijo v multikulturni pristaniški skupnosti, skupaj z drugimi manjšinami (od vietnamske, poljske, afriške …), vrženi v vsakdan dela za preživetje in specifičnega pristaniškega ozračja, ki je izrisan v groteskno poudarjenem realističnem prikazu urbanega. Poulično dickensovsko vzdušje je potopljeno v temno in izkrivljeno ter je vse prej kot prijetno, naseljuje jo preprodajanje, prostitucija ter vsesplošen duh življenja na robu in propada.

 

Zgodba sama je, pravljično, sila preprosta. Najmlajša hči ribje družine, ki je bila žalostno prisiljena prevzeti njihovi vrsti neprijazen posel ribarnice, se zaljubi v moralno dvomljiv jamesdeanovski lik pristaniškega »badboya«, lastnika lokala v nekakšni četrti rdečih luči. V zameno za izgubo nog, ji čarovnica iz podtalja omogoči človeško ljubezen, konec pa je kajpak tragičen. Če je film zvest Andersenovi predlogi, pripovedno odstopi od nje le na samem koncu, ko se tragično obrne v malce nepotreben nauk o nujnem tveganju za dosego sreče, kar ne sovpada s tipično pravljično zasnovo naturalistično nepomenskega tragičnega konca protagonista.

 

A pripoved teče in kljub vnaprejšnjem predvidevanju konca ne izgubi gledalčeve pozornosti. Ker lutke v filmu ne spregovorijo, v stilu slavnega češkega animatorja Jiřija Trnka niti ne premikajo ust, temveč le izpuščajo godrnjajoče zvoke (zato pri adaptaciji ni prišel v poštev motiv izgube glasu v zameno za človeške noge, ki ga poznamo iz izvirnika), pripoved bistveno gradi minimalistično starinski voice-over v češčini ter glasba. Francoski umetnik Chapelier Fou je za film združil orkestralno z elektronskim, kar gradi tudi nekakšen motiv celotnega filma in razkola med modernim in tradicijo. Glasba je temačna in združuje tako žalostno melodijo ribjega orkestra v morju kot trashy monoton ritem glasbe nočnega kluba, vmes pa, denimo v podzemlju, preide v nekakšno dub ritualnost, medtem ko ulice prevevajo tudi zvoki bluesa, tamburinov, bobnov…

 

Lutkovni stop-motion je bil posnet v studiu Jana Baleja Hafan Film Praha, ki ga najdemo v praški četrti Žižkov, za katerega se zdi, da je utegnil biti vsaj delna inspiracija za ulične kadre filma, polnega lokalov in čudaštev. Lutke je z izjemno dodelano obrazno karakteristiko (navkljub statičnosti) v življenje obujal glavni animator Michael Carrington, ki je animiral po metodi posnetka za posnetkom, kar je sicer netipično za češko animacijo modela »frame by two frames« in se odločno pozna pri končni fluidnosti posnetega. Če je večina filma nedigitalnega, je nekaj računalniško dopolnjenih scen dodanih v digitalni produkciji (narejeni pri češkem studiu Miracle films). Takšni so le širši plani ozadij mesta in morja (pri čemer je za odtenek preveč umetno izpadlo ravno slednje), katerim poznejša digitalna rekonstrukcija omogoča obsežnejše scene, kot bi to dovoljevalo analogno delo.

 

 

Pa še nekaj statistike. Film Mala iz ribarnice je zahteval 50 mesecev, 73 lutk, en animator je animiral 6–9 sekund dnevno, 1 sekunda filma je zahtevala 24 posnetkov, celoten film pa kar 103680 posnetkov.

 

Petra Meterc