Iz zakladnice kanadske NFB animacije

Žirija se predstavlja: JULIE ROY: Carte Blanche, v četrtek, 10. decembra v Kinodvoru

 

Julie Roy je producentka pri National Film Bord of Canada, ki ga je leta 1939 ustanovil eden izmed pionirjev animacije Norman McLaren. Ogledali smo si pet izbranih produkcij, ki so nastale od 2008 do danes. Julie Roy je svoje poslanstvo in občutek ob gledanju izbora predstavila tako: »Pri svojih projektih podpiram in usmerjam različne talente, od najbolj svežih do najbolj izkušenih, pri njihovih ustvarjalnih podvigih, ki so včasih tradicionalni, drugič pa popolnoma svojstveni.«

 

Filmi, ki smo jih ogledali, se med seboj zelo razlikujejo, tako po sami tematiki kot po  animacijski tehniki.

 

MESTO: Kaj vse se dogaja v mestu? Življenje prostitutke Paule, ki stoji na vogalu poleg trafike, iz katere jo dan za dnem opazuje deček. Paula (Dominic Etienne Simard, 2011). Tresoča črno-bela grafitna slika, kjer ljudje izstopajo iz svojega telesa, da bi se je dotaknili. Paula je zgodba o ženski iz mesta, Hungu (Nicolas Brault, 2008) pa zgodba o mami, ko mest še ni bilo. Na belem ekranu v sledeh afriškega peska mama umre od izčrpanosti med selitvijo svojega ljudstva. Njeno telo razpade, na pesku ostanejo le lobanja, lok in tetiva. Deček, sedaj starec, jih najde, pade na kolena ter iz njih naredi inštrument. Mama zopet zazveni.

 

Kakšen je Montreal, če ga gledaš samo v lužah, odboju v steklu ali skozi svetlobo, ki se lomi? (Reflexion, Sylvie Trouvé, 2012). In za koga je življenje v mestu nevzdržno – ne zaradi hrupa ali gneče, temveč zaradi elektromagnetne (hiper)občutljivosti, redke, nepoznane bolezni (Ondes et silence, David Bryant, 2015)? Film za vse, ki spijo s svojimi telefoni ali imajo modem za wi-fi ob jedilni mizi.  

 

METAFIZIKA: Domiseln in odlično ozvočen filozofski film z možakom, ki živi v okrogli sobi sredi vesolja. Medtem ko igra klavir, se vrata odpro in začne se potovanje v metafiziko Naslov filma se v prevodu glasi Tu in veliki drugod (Le grand ailleur et le petit ici, Michèle Lemieux, 2012). Film se zaključi s prihodom Niča. Predstavlja ga/jo tista starodavna hupa za kolo, črna in gumijasta, ki jo tu in tam potegne iz svojega kovčka kakšen klovn. Namesto, da bi Nič trobil/trobila, v svoj gumijast trebuh posesa vse. Vendar to sploh ni grozno, temveč pomirjujoče. Tudi sam možak se spokojno nasmehne in razprši v neskončno število malih kovinskih paličic. Film je narejen s tehniko »pin arta« (l’écran d’épingles).

 

ŽIVALI: Iz humusa prebujeni mogočen bik, ki ne izvleče strohnelega voza iz blata, temveč iz zgodovine. Metafora človeške zgodovine, kjer možički iz gline na bikovem telesu izmenično žrejo drug drugega, kot tudi bika, ki jih nosi. Konča se tam, kjer se vse konča – v prahu (Bydlo, Patrick Bouchard, 2012).

 

V filmu Edmon je bil osel (Edmond était un âne,Franck Dion, 2012) nastopa drug kopitar, in sicer osel, ki je ujet v človeško telo. Pretresljiva zgodba o duševni bolezni birokrata Edmonda, ki preko šale svojih sodelavcev spozna, da je v resnici osel. Papirnate uhlje zamenja z usnjenimi in vedno več časa preživi v živalskem vrtu, kjer se druži s sebi enakim, torej z oslom. Posameznikom, ki se počutijo drugače, kot naj bi se, je v svetu ljudi res težko. Zakaj družba ne dopušča ljudem, da se počutijo kot živali? Je Edmond osel že zato,ker se počuti kot osel?

 

APOKALIPSA: In na koncu prispevka se kaže konec sveta. »Mad Max«, povedan skozi oči starih avtomobilov. Muzikal o izčrpanih naftnih ploščadih in avtomobilih, ki s praznimi rezervoarji ne morejo več plesati, Avto-portreti (Autos-portraits, Claude Cloutier, 2015).

 

Pesem, ki jo v Avto-portretih pojejo hrošči, chryslerji idr. so nas učili, ko smo bili v šoli v naravi v Piranu v petem razredu osnovne šole. »Que sera, sera«. Ko smo končno vsi v zboru zapeli, so nas učiteljice gledale s ponosom in ganjenostjo. »Kako so drobni, še celo življenje imajo pred seboj!«

 

Kar bo, pa bo, meni je slabo.

 

Eva Zibler