Intervju: Michael Carrington

Z Michaelom Carringtonom, glavnim animatorjem celovečernega animiranega filma Mala iz ribarnice (Malá z rybárny, Jan Balej, 2015), sva se dobila na soboto popoldne po masterclassu, ki ga je zaradi ljubljanske megle opravil dan kasneje kot napovedano. Usedla sva se v Kratochwill (ker je ravno nasproti Kinodvora in ker Čehi slovijo po ljubezni do grenke tekočine, ki se ji pravi pivo). Ugotovil sem, da imam za sogovornika zavzetega navdušenca nad animacijo in tako se je pogovor kar zavlekel.

Torej, najprej bi rad vedel, zakaj ste se začeli zanimati za sodelovanje na tem filmu? Verjetno ste najprej prebrali scenarij.

Filmu sem se pridružil še preden sem prebral scenarij. Jan Balej mi je rekel, da potrebuje animatorja, sodelovanje z njim pa me je zanimalo. Njegovo delo sem občudoval že prej in povabilo mi je bilo v čast, zato sem takoj privolil. Najprej sem moral narediti test, da bi videli, ali so zadovoljni z mano. To je bila prva stvar. Naredili smo test, nato sem prebral scenarij. Scenarij se mi je zdel fantastičen. Všeč mi je bilo, da nima srečnega konca. Ja, končno imam film, ki se konča tragično.

Ali ste sodelovali pri scenariju? Ste v zgodbo vnesli kakšne spremembe?

Ne, prebral sem scenarij, ki je bil bolj ali manj končna verzija. V storyboardu je bilo jasno napisano: samo preprosta slika, zraven pa opis dogajanja. Nobenih drugih tehničnih podrobnosti ali navodil, kako naj bi posamezen kader izgledal. Scenarij je bil zelo prijeten za branje. Skoraj kot knjiga ali strip. Zadnji prizor v snemalni knjigi je bil naravnost epski. Ne vem, ali je na koncu, ko prodre voda na ulice, prizor izpadel tako dobro ... že prej sem govoril o težavah s postprodukcijo.

Mislim, da je 3-D animacija malce pokvarila film. Škoda.

To je tisto, kar smo čutili vsi. Največji problem pri tem filmu je postprodukcija. Ko smo delali, sem vedno imeli kopijo snemalne knjige in Jan je vedno rekel »v redu, delamo ta posnetek,« jaz sem ga vprašal, kaj je to in on mi je pojasnil, kaj se dogaja. Vnesel je kar precej sprememb, vendar ne vem točno, katere, ker sem prebral storyboard, ne scenarija. Sem bolj vizualna oseba, veliko bolje je, če berem storyboard.

Ja, včasih je bolje napisati storyboard namesto scenarija ...

Mislim, da sam včasih bolje delam tako, sploh če ne obstaja bralno besedilo. Jan Balej pa dela na osnovi bralnega besedila in iz tega naredi storyboard. Seveda je prihajalo do sprememb, vendar to zame ni bil problem, ker sem bil vedno osredotočen na trenutni posnetek. Včasih je bilo težko, ker sem prišel zjutraj na delo, animiral, pustil in rekel: »V redu, s tem kadrom smo končali«. Včasih si moraš za neko zapleteno stvar vzeti dalj časa, jo prespati in zjutraj se ti zdi povsem enostavna. Ponavadi se zdijo stvari zapletene le v glavi. Sicer pa smo večinoma vsakodnevno načrtovali, sproti sem razmišljal, kako bom naredil nekatere stvari. Večinoma je bilo precej spontano, torej »Prav, najkasneje do jutri bomo naredili to. Ne naslednji teden ali »Naslednji kader bo ... «

Torej niste sodelovali pri postprodukciji, združevanju stop-motiona in 3-D animacije?

Bil sem vpleten, ampak ... Ko sem končal z animiranjem, sem šel k postprodukcijski ekipi, da jim povem, »poglej, to je grozno«. Jan je dober, vendar ni konfliktna oseba, tako da mu je bilo težko. Sicer sem veliko časa preživel v postprodukciji in menim, da so z delom pričeli prepozno. Ko smo posneli sceno, bi ta morala takoj v urejanje. Oni pa so čakali, da smo končali zadnjo sceno in šele nato pričeli z urejanjem.

To je čas izdelave filma verjetno precej podaljšalo?

Ne zares, vendar ni bilo dovolj časa za kakovostnejšo postprodukcijo, tako da se ta vizualno tepe z lutkovno animacijo. In prav tega ne razumem. Navsezadnje je bilo veliko dela v postprodukciji le s čiščenjem slike, z odpravljanjem luknjic in prask ipd. Res je bilo precej tega, ampak to lahko naredi malodane vsak. In res, vzame precej časa. Ko smo končali z animiranjem, bi morali takoj začeti z urejanjem. Tega niso storili, vse so pustili, čisto do konca. In to je bil glavni problem. Tudi 3-D vodo na koncu, ki je zelo pomemben element, so pustili, do zadnje minute. Potem so naredili nekaj in sem rekel »Grrr, to izgleda grozno.« Malo sem poskušal popraviti, potem pa je bila kar nenadoma že naslednji teden premiera, res je bilo tako (tlesk). Problem vidim v organizaciji postprodukcije. Toda v moji pogodbi piše, da ne smem slabo govoriti o producentih.

Ne verjamem, da bodo producenti prebrali ta intervju. Ampak, osredotočiva se na lutkovno animacijo, ki je res dobra. Rekli ste, da ste bili edini animator za celoten film. Kako dolgo je trajalo, da ste animirali eno sliko, npr. v teh najbolj zapletenih prizorih na ulici, ko ste imeli deset lutk?

Ne vem natančno. Če si predstavljaš, je bil prizor od tu do tu [pokaže od mize do vrat lokala]. Kamero sem imel tukaj in pet mest, kjer sem lahko animiral. Na vsakem so bili morda trije liki. Najprej sem nastavil fotoaparat, en, dva premika, nato lutko, potem sem šel okoli, še eno, nato druge tri, potem sem prišel nazaj in pregledal. Napake sem popravljal sproti. Med procesom ustvarjanja sem prišel do izračuna, da sem za eno sekundo filma porabil eno uro dela. Zajemali ste samo »ena slika en premik«? Ja, ne več. Zelo občutljiva animacija. Ja, včasih sem se počutil, da sem animiral manj kot milimeter in res je bilo tako. Nekajkrat me ogrodja lutk niso hotela poslušati, tudi z žičnatimi lutkami je bilo zelo težko, zato sem v povprečju potreboval eno uro za 25 sličic. To je na koncu res izpadlo zelo lepo.

Torej ste animirali dve leti?

V moji pogodbi je bilo leto in pol animiranja. Ko sem vse končal, smo videli, da je premalo materiala za celovečerec. Vsega skupaj je bilo za manj kot 70 minut, tako da smo morali narediti nekaj dodatnih prizorov. Režiser me je vprašal, če želim to početi sam, in tako sem delal še dva meseca in pol, mogoče tri mesece brez pogodbe.

Katero animacijsko tehniko imate najraje?

Lutkovna ali pikselacija? Nimam ene najljubše. V svojem diplomskem filmu sem delal risano animacijo – čista animacija na filmu ali krajše, risanka. Potem sem delal v studiu z risano animacijo in šele leta 2006, ko sem začel učiti, sem se začel ukvarjati s stop-motion animacijo. Moja specializacija je bila 2-D risana animacija, vendar je nisem več učil, ker so bili tu drugi učitelji. Imel sem delavnice za pikselacijo in včasih naredim kakšno risano animacijo kot animatik, vendar ne morem reči, da imam najljubšo obliko. Trenutno imam na primer idejo za film. Zdi se mi, da za vsako idejo ali scenarij ni treba že vnaprej izbrati določene vrste animacije. Animacija se mora prilagoditi scenariju. Imam še eno idejo za film, vendar nikoli nisem delal zvočne animacije. Vseeno menim, da bi bila ta oblika idealna za ta film. Malo sem že poskušal in ugotovil, da je težko, vendar se vizualno prilega ideji filma.

Težko si predstavljam »Malo iz ribarnice« v računalniški animaciji.

Ja, ena stvar, ki mi ni všeč, je računalniška animacija. Rad animiram z lastnimi rokami.

Zelo težko je narediti dobro računalniško animacijo.

Obstajajo dobre računalniške animacije. Kot na primer Rostove. Rosto kombinira igro (live acting) z glasbenim skladanjem in ustvarjanjem ... ampak uporablja »green screen« Ja, vse to, in ima like z maskami ipd. Zdi se mi zelo zanimiv. Njegovi filmi so zelo drugačni od mojih. Ima nekakšen (ne vem, kako bi rekel) svoj svet. Nisem še videl njegovih kratkih filmov, ki predstavljajo njegovo življenjsko delo. Potreboval sem dolgo časa, da sem sprejel uporabo računalnika pri animaciji. Ko sem med 1994 in 1996 študiral, smo snemali material na 35-mm film. Nismo imeli možnosti uporabljati računalnikov. Zaradi tega še vedno fizično občudujem vsako zajeto sliko. Obstajajo ljudje, mlajša generacija, ki so morda začeli tako in znajo boljše uporabljati programe. Jaz uporabljam računalniške programe, da preverim svojo animacijo, ampak mi je všeč občutek in videz ročne animacije.

Kateri program uporabljate?

Dragon frame. Moji študenti so uporabljali tudi Animacijo DV, poljski program, ki so ga uporablji tudi za film Peter in volk (Peter and the Wolf, 2006) Suzie Templeton. Nekaj časa sem uporabljal ta program, vendar sem ugotovil, da je preveč zapleten in ni tako stabilen kot Dragon frame. Zdi se mi, da je Dragon frame kot nalašč za stop-motion animacije.

Kako vam je všeč Ljubljana in Animateka?

Fantastično!

Je to vaš prvi obisk?

Na Animateki sem prvič. Igorja sem srečal na festivalu na Češkem, kjer me je povabil, naj naredim nekaj stop-motion delavnic v Izoli. Izola anima. Mislim sicer, da ne obstaja več. Dvakrat smo šli tja, enkrat smo se na poti nazaj ustavili tukaj, da pozdravimo Igorja. Ampak takrat ni bilo Animateke. Zdaj sem se prvič lahko sprehodil naokoli in si ogledal Ljubljano ter Animateko. Že ko sem samo pogledal katalog, sem videl, da je to zelo močan festival animiranih filmov z zelo dobrim filmskim izborom. Mislim, da je Animateka zelo resen festival animiranega filma z zelo dobro atmosfero, čeprav mi ni uspelo videti veliko. Žal mi je, da nisem mogel biti tukaj cel festival. Videl sem le dve projekciji (en tekmovalni program in en Svetovni jagodni izbor). Tekmovalni program je bil fantastičen! Res sem užival! Močni filmi.

Torej, kako bi opisali Animateko v treh besedah?

(Hmm) Ena beseda je Igor, to je prva stvar, s katero povezujem festival. Druga stvar, je (hmmm) raznolikost in tretja je kakovost.

Lovro Smrekar