Dragi dnevnik!

Dragi dnevnik!

 

Danes sem si ogledala RETROSPEKTIVO DOKUMENTARNEGA FILMA I Bastiena Duboisa in

RETROSPEKTIVO DOKUMENTARNEGA FILMA II Marie-Josée Saint-Pierre ter poslušala

OKROGLO MIZO o dokumentarnem v animiranem filmu.

 

Izrečenih je bilo veliko zanimivih stvari, med drugim tudi naslednja trditev:

 

»Če občinstvo verjame, da je nekaj lahko resnično, potem je to dokumentarec.«

 

Odločila sem se, da bo to izhodiščna misel mojega prispevka.

Ta misel se mi zdi primerna za kakšen dober pogovor, saj se večkrat zgodi, da včasih človek težje verjame, da lahko en sam mož z verigo povleče tovornjak, kakor temu, da lahko letiš, če zapoješ pravo melodijo.

 

Nekako že tako močno zaupam nečemu, kar je opisano kot dokumentarni film, da kar vse verjamem. Zato me je zelo prijetno presenetila izjava Bastiena Duboisa, ki je svoje animirane dokumentarne filme označil za neresnične. Pravi, da se zaveda, da v njih prikazuje »the bright side of life«, tega kar je videl na svojih potovanjih ali pa slišal od prijateljev in prijateljevih prijateljev. Dubois dela tako, da z lupo iz konteksta izvzame drobce življenj, ki na trenutke delujejo kot rubrika »Že veš?« iz učbenikov za geografijo iz osnovne šole, ki smo jih vsi radi brali, ker niso bili za oceno.

Dubois namreč ustvarja predvsem animirane dokumentarne potopise. Uporaba vodenih barvic in glasbe, značilne za prikazano področje, združijo njegove filme v lepo, poučno, mehko barvito doživetje.

 

Tako smo si med drugim ogledali njegov film Obrazi s poti: Senegal – sabar (Portraits de

voyages: Senegal – sabar, 2013), ki prikazuje sabar – senegalski ples, ki pomaga odgnati črne misli. Film se dogaja nekega sončnega do/popoldneva v Dakarju, v resnici pa je Dubois snemal plesalko, ki je sredi zime v bundi plesala na pariškem parkirišču.

Tako je njegov film po eni strani resničen, saj se vse to v Dakarju res dogaja, vendar hkrati film ni  resničen, saj snemalne ekipe tam v tistem trenutku ni bilo. Ne moremo reči, da je Dubois ustvaril fikcijo, saj je resničnost senegalskega plesa poustvaril, in sicer glede na dane okoliščine, predvsem časa in denarja. Tako nekateri filmi temeljijo na njegovih resničnih doživetjih iz potovanj, drugi pa so stkani iz pripovedovanj prijateljev in prijateljevih prijateljev, knjig in interneta.

 

Spoštujem predvsem to, da so imeli film o Madagaskarju (Madagaskar, dnevnik s poti, Madagascar, carnet de voyage, 2009) možnost videti vsi nastopajoči. Čez leto dni se je Dubois namreč vrnil v vasico in se skupaj z njimi odpravil v bližnje mesto na ogled filma. Mnogi izmed njih so bili v kinodvorani prvič in, navdušeni nad projekcijo in dogodkom, so morali film zavrteti večkrat.

Dubois obljublja, da bo ob naslednji projekciji v četrtek pokazal še več slik in videov v spremljevalnem programu.

 

Animirani dokumentarni filmi Marie-Josée Saint-Pierre so »resnični« zopet na drugačen način. V retrospektivi smo si ogledali tri biografske filme o treh ustvarjalcih, ki so si izmislili mnogo krasnih in neverjetnih reči. Neverjetno je to, da režiser Claude Jutra v filmskem portretu (Jutra, 2014) vodi pogovor sam se seboj. To se se v resničnem življenju gotovo ne bi moglo zgoditi, zato pa je tu ta pridevnik »animirani«, ki prav nemogoče naredi mogoče.

 

O slednjem je bilo sicer veliko govora tudi na okrogli mizi – kako animacija zgodbi doda tisti dodatni podtekst, ki odpira novo dimenzijo, ki, ki, … sedaj iščem besedo…. popestri in obogati mi hodita po glavi, ampak bi to težko napisala, ker govorimo o posebni filmski formi.

Hočem reči, tako kot bi težko rekli, da šala popestri komedijo. Težko bi tudi rekla, da je animirani dokumentarni film hibrid med dokumentarnim in animiranim filmom, saj je animacija tehnika in ne žanr. Obenem ne moremo reči, da animacija dokumentarni film popestri, ker bi to pomenilo, da je dokumentarnemu filmu prej nekaj manjkalo.

 

Morda bom ustrezen izraz uspela najti tekom Animateke ...

 

Avtorji torej radi izkoristijo to dvojnost, ker po besedah Marie-Josée Saint-Pierre, lahko film na festivalih in razpisih prijavijo tako pod rubriko »dokumentarni« kot pod rubriko »animirani« film.

 

Poleg portretov smo videli tudi zelo intimen avtobiografski film o avtoričinem obdobju

nosečnosti, težavnem porodu in posledicah, Prehodi (Passages, 2008), in nenavaden film

o materinstvu, ki pripoveduje oz. kjer pripovedujejo mame, ki v materinstvu ne uživajo

(Femelles, 2012).

 

Če Claude Jutra hkrati sedi tako na stolu kot na zofi, film ali on zaradi tega nista neresnična in izrečeno nič manj verjetno.

 

 

Eva Zibler

 

***Retrospektivo Bastiena Duboisa si lahko ogledate v Kinodvoru v četrtek, 10. decembra ob 12. uri. Ob isti uri naslednjega dne, torej v petek, 11. decembra, pa vas čaka retrospektiva Marie Josée Saint-Pierre, prav tako v Kinodvoru.