Dnevnik malčka, ki je šepetal slonom

Tudi sloni letijo I.

DNEVNIK MALČKA, KI JE ŠEPETAL SLONOM

Prvi dan.
Naporen dan. Potrebno je bilo zgodaj vstati. V vrtcu smo pomalicali žemljo z rezino sira in lonček z mlekom. Vzgojiteljica pravi, da nas danes čaka presenečenje. Kapica, šal, rokavičke in odrinemo, dva po dva.
Ponovno sem Staneta fasal. Fant je neverjeten, smrklje si z roko briše in potem mi jo ponudi z nasmeškom: “Vzgojiteljica pravi, da se moramo za rokice držat”. Sreča je, da je zima in imam rokavičke gor. Čeprav, mama bo spet huda… “Zakaj maš robčke v žepu?!” Pa res so hudi robčki, taki s spidermanom. Ko se usekneš zgleda, kot da šviga pajčevina iz njegovih rok.

Pridemo pred stavbo, vse je rdeče, nek dvor naj bi bil, sam nikjer nobenga viteza. Lušten plac, šank takoj pri vhodu. Ta čas, ko vzgojiteljica pomaga Mojci ven iz bunde, smuknem do šanka. Natakar si zvija čik. Današnja mladina … če se ubijaš, vsaj ne plačuj multinacjonalkam. Naročim korenčkov sok pa me čudno gleda. Baje da ni povpraševanja, pa nimajo. Potem mi pa pomoli plastičen kozarček z vodo, kot da imam dve leti. Mulčad.

Zaslišim vzgojiteljico: “Zdaj pojdimo pa notri”. Končno, je bil že čas. Da vidimo ta grad. Stopamo skozi hodnike in pred nami se odpre velika dvorana polna sedežev. Kje so pa konji, hlev, orožarna, oštarija?! Tale naš jezik propada … danes je lahko vse že dvor, tudi če nima konjev.

Dobimo blazinice in potrebno se je usest. Pred nami pa prazna stena. Ne spet gledališče … a ni to šele v srednji šoli? Stopi na oder teta in že si mislim pa smo tam. Lepo nas pozdravi in nas vpraša, če smo se že najedli. Pravi, da nas čaka lepo jutro, z risankami in animiranimi filmi. Ni slabo, si mislim, greš v vrtec in gledaš risanke. Kaj pa je tisto animirano? Teta razloži, da avtorji spravljajo predmete in reči v življenje. To tudi sam obvladam, iz veje meč, iz vrečke padalo, par povštrou pa je grad.

…

Korida.
Stemni se in pričnemo s hecnim možicljem s črno kapo, ki z našo zaveso v kadi maha proti biku. Ni normalen tale stric… potem mu je pa čudno, ko ga bik spodi na drevo. Meni je mamica vedno rekla, da se živali ne draži. Seveda, na koncu ljubezen reši dan, Disney…

Miriamin Zmaj.
Na začetku na njem leti kokoška. Dedi bi znoru, če bi to naredu z kako njegovo nesilico. Dedi ma pač rad svoje kokice, še posebej pa jajčka za zajtrk. No, pa je že konec. Teta nas sprašuje po številki gasilcev. Hecna teta, to so nam pa ja že povedal v prvem letu vrtca. Mi znamo zdej že policijo poklicat pa se predstavit in povedat kaj je narobe. Pa dedka bi tud znal v očijovem telefonu najt.

Gosenica in kokoš.
Spet kokoška. Dediju bi bile te risanke všeč. Tale ima prijateljico, ki je gosenica. Na koncu sta prišli teti avtorici gor. Res imata radi volno, cel animiran film je bil volnen. Tak puhast. Da te pobere.

Zajček in prijatelji: Ključ.
Še ena teta je prišla gor. Teta Katja. Povedala je, da ker je film v tujem jeziku bo morala govoriti čez vse. Tole je pa kar zalogaj. Sam se ne morem tako dolgi tako naglas dret. Pa pol moram še za kazen v kot. Ji je ratalo kar 10 minut. Če bo priložnost ji stisnem roko v znak spoštovanja.

Princ Ki-Ki-Do in sto nesrečnih gobic.
Zadnji animirani film je bil slovenski pa tudi stric avtor je bil z nami. Stemni se in končno zagledam dvor. To je to. Dva komarja se sabljata, poleg pa sedi piščanček s šlemom in sulico, prava ninža. Šviga levo, desno, gor, dol in gobice so rešene. Tako se to dela.

…

Čas je, da odidemo. Pomižiknem natakarju in stopimo ven. Spet Stane. Potisnem mu enga spidermana v roko in je čist fasciniran. Bo vsaj mir do vrtca. Pogledam v nebo, oblači se. Res pritiska mraz pa prej me ni tako zeblo … KAPAAAAAAAAAAAAAAA!

Jan Nalesnik