Animatečni zmagovalci

S sobotnim večerom se je zaključila že dvanajsta edicija Animateke, na kateri je glavna nagrada žirije pripadla delu poljskega animatorja Wojciecha Sobczyka, Poletje 2014 (Lato 2014). Temačna, a odlična, dih jemajoča in tehnično dovršena animacija, ki so jo žiranti opisali kot »tehnično mojstrstvo in brezkompromisni nasilni spektakel, podoben filmski freski«, se skozi dvanajst in pol minutno pripoved preigrava z gonilno silo človeštva – slo po moči, nadvladi in nasilju kot eni redkih stalnic človeške zgodovine. Zgodovina je tako prikazana kot zaporedje ponavljajočih se brutalnih bitk, kug in nesreč, v katerem se človek v iskanju svojega mesta v svetu vse bolj izgublja in tone. Krutost in nesmiselnost bojevanja za ozemlje, ki se po vsaki končani vojni spremeni v opustošeno, post-apokaliptično praznino, je prikazana s poetično temačno črno-belo animacijo.

Anet ter Horst je posebno omembo namenila filmu Zobje (Teeth, Daniel Gray in Tom Brown, 2015), čudovito groteskni, a hkrati duhoviti pripovedi o življenju človeka, brezsmiselno obsedenega s svojo ustno votlino, ki v iskanju popolnega zobovja več izgubi kot pridobi. Jean-Luc Slocka je najbolj navdušil film Haircut (Virginia Mori, 2015), ki nam s svojo, s svinčnikom risano animacijo in nenavadno pripovedjo o soočenju učiteljice in učenke v razredu, pušča odprtih veliko možnih interpretacij. Rostova posebna omemba je pripadla eksperimentalnemu Moon Blink (Rainer Kohlberger, 2015), povsem abstraktni digitalni umetnini, ki nas s svojo eksperimentalno formo in matematično natančnostjo popelje na prav posebno potovanje. Julie Roy pa je s posebno omembo izpostavila Uncanny Valley (Paul Wenninger, 2015), impresivno realistično in z live action tehniko izvedeno animacijo, ki nas transportira v prvo linijo bojne fronte in grozot, strahu ter iskanja strategij preživetja, ki jih vojna prinese s seboj. Robert Morgan je posebno omembo podelil Anatomiji pajka (Anatomie Pavouka, Vojtech Kiss, 2014), ki je najbolj prepričal tudi letošnje obiskovalce tekmovalnega programa in ki nas »z uporabo stop motion animacije na izjemno ekspresiven način popelje na morasto potovanje v drobovje disfunkcionalnega mesta«. Gre za odličen prikaz temačnega, z betonom in reklamnimi oglasi obdanega (kapitalističnega?) mesta, v katerem životari od življenja izmozgan gospod Pajek, prostovoljni suženj na trgu dela. Svoje otopele čute dnevno utaplja v alkoholu, njegovo življenje izven delovnega prostora pa spremljata predvsem osamljenost in tavanje po ulicah, prežetih s trgovinami, ki mimoidoče privabljajo k trošenju denarja, mukotrpno prisluženega v monotonih, rutiniziranih, neizpopolnjujočih službah. Gospod Pajek, čigar pasivnost, zgaranost in nezadovoljstvo, a hkrati popolna vdanost v usodo svoje žalostne eksistence, v tem pogledu spominja na protagoniste trilogije Roya Anderssona, ki brez vsakršne volje do življenja v odtujeni potrošniški družbi poskušajo prebroditi skozi svoj temačen vsakdan.

Študentsko žirijo je letos najbolj prepričal Cosmoetico Martine Scarapelli, nagrada otroške žirije Slonovega tekmovalnega programa pa je pripadla prikupni ruski animaciji O materi (Pro mamu, Dina Velikovskaya, 2015). Animaciji o materinski ljubezni, razdajanju in brezpogojni podpori, ki jo mati nudi svojim otrokom, tudi ko se zdi, da jim nima ponuditi ničesar več.

Veronika Zakonjšek