Adam Jacek Winkler in neustrašni jezdeci

Izpiski iz filma Čarobna gora (The magic mountain, Anca Damian, 2015)

 

Čarobna gora je biografski film o Adamu Jaceku Winklerju (1937–2002), ki »ni bil junak, bil je anarhist« in ki je celo svoje življenje posvetil boju za boljši svet.

 

Krasen celovečerni film med seboj prepleta zelo različne stile animacije. Od mesta iz kartona, do 3-D animacije, risb z ogljem in gor iz papirja. Prehodi med njimi so tako gladki, stili pa si sledijo v tako lepem zaporedju, da nas te razlike prav nič ne zmotijo. Zanimivo je, da so celotni film delali študenti umetniške akademije, brez predznanja animacije.

 

Adam Jacek Winkler je osnoval sedem življenjskih pravil, ki jih v filmu pripoveduje svoji hčerki.

 

Pravilo številka 1: »Ne umri.«

»Karkoli se ti zgodi, poskusi ne umreti.« Winkler bi večkrat lahko umrl, pa ni. To bi se mu lahko pripetilo, ko je bil v bitki s Sovjeti v Afganistanu ustreljen pod rebra, ali ko je imel malarijo. Lahko bi ga tudi do smrti pretepli protestniki v Parizu, ko je nastopil proti komunizmu in za solidarnost z ljudstvom Afganistana. Lahko bi prav tam umrl kot partizan ali zdrsnil v kakšnega izmed mnogih prepadov, ob katerih so ponoči neslišno hodili. Le enkrat pa se tega pravila ni držal. Ulegel se je v sneg in vedel, da bo trajalo dolgo. Videl je gore, nebo in ptice. Boril se je celo življenje, umrl pa mirno. Sam, na gori Mont Maudit (Prekleta gora).

 

Pravilo številka 2: »Imej vsaj malo sreče.«

V Franciji je živel kot poljski begunec, ki so mu plačevali na črno, samo v gotovini. Preživljal se je kot sobni slikar, z urnikom po lastni želji. Ni maral slišati za bančni račun, davke pa je plačeval kar na roko revežem na ulici. So ga kdaj dobili? V filmu tega ne izvemo.

Glede na okoliščine bi večkrat lahko umrl, pa ni (Glej pravilo št.1).

 

Pravilo številka 3: »Vedeti moraš, kaj si želiš.«

Že kot otrok je vedel, da bo pristal s padalom, potegnil izza hrbta svoj lok in puščice in se na nemilost spopadel s sovražnikom. Študiral je umetnostno zgodovino, a se na smrt dolgočasil. Risal je dobro, a je čopič zamenjal za puško. Hotel je potovati v Kongo, se borit proti komunistom, ki so prišli na oblast, nato pa oditi v Vietnam. Na koncu je prispel v Afganistan, kjer so mu dodelili mladega, iskrega žrebca. V eni roki je držal vajeti, v drugi puško in vedel, da je zdaj končno našel to, kar si je vedno želel. Vitez, ki se bori za boljši svet.

 

Pravilo številka 4: »Znati moraš sprejeti pomembno odločitev v pravem trenutku.«

Med gorskimi slemeni panjširskega gorovja je majhna skupina mudžahedinov imela tudi kozo. Zelo pametno kozo. Opozorila jih je, če se je kdo približal jami, v kateri so spali, poznala je bližnjice na gore in prepoznala cigaretni dim sovražnika, oddaljenega le dvesto metrov. Nekoč je bil njihov tovariš močno ranjen, moral bi jesti jetra, kajti izgubil je mnogo krvi. In kje naj sredi gora dobijo jetra? S težkim srcem so sklenili, da bodo kozo ubili. V trenutku, ko so ji prerezali vrat, je njihov tovariš izdihnil. Odločili so se, da bodo rešili prijatelja, a je usoda želela drugače.

Sicer pa so bile pomembne vse odločitve, ki so ga pripeljale do krajev, po katerih je hrepenel, in ga tudi vrnile domov, ko je začutil, da je prišel čas za to.

 

Pravilo številka 5: »Znati moraš prepoznati svoje bitke.«

Winkler je bil poljski begunec. Živel je v Franciji in se od tam odpravil borit za pravice afganistanskega ljudstva. Nekdo, ki sveta ni delil na svojega ali tujega. Ob odhodu iz Poljske si je na vlaku zamrmral »Slovo od domovine« in čez okno stresel strgane družinske fotografije. A skozi celoživljenje se mu je vračala misel, da s Poljsko še ni poravnal računov. Imel je tudi hčerko, h kateri se je vračal in od nje spet odhajal. Ta hčerka je imela tudi mamo, a o mami izvemo malo.  

 

Pravilo številka 6: »Preživeti.«

»Ne umreti« in »preživeti« sta si zelo podobna. Skoraj ista sta. A glede na Winklerjevo življenje bi lahko rekli, da »ne umreti« nosi v sebi značaj nedovršnosti, torej nečesa, kar traja. Neko vodilo, ki se razteza skozi celo življenje. Nasprotno pa »preživeti« nosi v sebi dovršnost, torej nekaj kar se zgodi in je vezano na situacijo, predvsem nevarno. Med spopadom je cilj samo en, in sicer preživeti. In znotraj tega pravil ni.

 

Pravilo številka 7: »Imeti moraš svoj kompas.«

Po Čarobni gori je sedmim pravilom sledila Eva Zibler