Svetovni jagodni izbor

Živalsko.

 

Ceci n’est pas un cheval! oziroma jagodni Konj Jie Shen prav nič ne spominja na tistega iz Božičnega debla, ki vztrajno kliče božička in odpoveduje darila za kavbojca in indijanca. V petih poglavjih Konja, ki se znova in znova zaporedno in vedno hitreje odštevajo, se prikazujejo nadrealistične risane scene konja v različnih pozicijah. Vsako odštevanje prinaša rahel premik posamične risbe, te pa se v celoti razkrijejo šele na koncu.

 

Zajci so uradno najbolj pogosto upodobljena živalca letošnje Animateke, a animatečni zajec praviloma ni overdose sladkorja v žilo. V Očitnem otroku Stephena Irwina se v 2D psihedelično-barvitih sekvencah odkriva zgodba punčke, katere starše so polomili (sic(k)!), njen plišasti zajec pa je bil vsemu skupaj priča. Punčka, sicer verižna kadilka, v otroški iluzorni zamaknjenosti skuša spraviti starše k bogu v nebesa, zajec pa početje svoje lastnice s strahom opazuje.

 

Odraščajoče.

Ko sem bila majhna teheranske animatorke Maryam Kashkoolinie v nežnih sanjavih barvah 2D-ja in peska na steklu odkriva vpogled otroške domišljije avtorice v vse strašljive zgodbe, s katerimi jo je pred nevarnostmi v otroštvu svarila mama, od tiste kako bo v trebuhu zrasla rastlina, če boš pojedel peško, pa do tega, kako te bo, če boš stal preblizu roba prepada, vanj porinil sam hudič. V Mlečnih zobeh Julie Charette izgubljanje mlečnih zob služi kot izjemna metafora za izgubo bližnjega in posledično prezgodnje odraščanje. Lenobna reka Joëla Vaudreuila v groteskni risbi in sarkastičnem tonu starca, ki si je prišel prižgat cigaret ob reko, prevzame s spomini na mladost, ko je kot trinajstletnik k reki prišel z dekletom.

 

Angeliquina Ameriška noč Jorisa Clertéja v formi filma o filmu, po predlogi grafičnega romana Olivie Rosenthal, spremlja odraščanje dekleta, čigar najstniška filmofilska obsedenost z Ameriško nočjo Françoisa Truffauta preide v odrasel razmislek o protislovju, ki se pojavlja med občutenji svobode, ki jo gledalcu nudi zatekanje v filmsko umetnost ter njeno iluzornostjo obenem.

 

 

Eksistencialno.

Dahee Jeong v animaciji Mož na stolu (sicer nekakšni debelušni animirani verziji Rodinovega »Misleca«) v risbi in 3D-ju z izjemnim poigravanjem s prostorom in človeškim telesom zaobjame neskončna vprašanja obstoja, ki se začnejo z mislijo, da je morda resničnost le produkt lastne misli posameznika, Mathieu Labaye pa v Labirintu v distorzičnem ritmu črno-bele risbe zariše percepcijo zaporniškega vsakdana; občutke ujetosti, socialno izolacijo ter primanjkljaj gibanja, zasebnosti ter seksualne izživetosti.

 

Marilyn Miller Mikeya Pleasea s šaljivim podnaslovom »Marilyn maketh. Marilyn taketh awayeth.« v iz stiropora izrezljanih premikih stop-motiona komično portretira Marilyn, ki venomer razočarano uničuje svoje skulpture, zato kot umetnost začne prodajati prav lastno destrukcijo lastne umetnosti. Navdušujoči so tudi stop-motion Andi Cristóbal Leóna in Joaquína Cociñe, v katerih pisarno postopoma preraste nekakšen animalističen duh v podobi rastlinja, gorovij in drugih nedoločljivih gmot. Andi so eden izmed njune umetniške inštalacije štirih filmov pod skupnim imenom »Tretji svet«, v katerih naslavljata predvsem različne mite, verske simbolizme in rituale Latinske Amerike ter njihovo propadanje v modernem svetu.

 

Petra Meterc