Študentski tekmovalni program

Zaradi časovnih omejitev sem si ogledal le približno polovico evropskega študentskega tekmovalnega programa. Najprej sem si ogledal ll. program, bolj zato, ker se ravno takrat nisem imel kam dati. Pričakoval sem kakšne nerazložljivo bizarne izdelke, vendar pa sta me takoj pritegnila duhovitost in svežina študentskih filmov. Tako so me navdušili, da sem pričel redno obiskovati ta program. Pri njem sem tudi prvič izkusil vodenje pogovora z avtorji.

 

Mythopolis (Alexandra Hetmerova, Češka), prvi film, ki sem ga videl me je navdušil z izvirno postavitvijo antičnih bitij v sedaji čas. V lll. programu me je najbolj navdušil Panch in Judy (Martin May, Češka). Film govori o dveh lutkah, ki se na odru pretepata, ko pa oživita, pretepeta lutkarja. Ta se nato tudi sam spremeni v lutko.

Navdušili so me še Grobarkina pripoved (Min Young Oh, VB), čudovita animacija, ki govori o osamljeni grobarki, ki se po nesrečni ljubezni preda duhu smrti, pa Imperium Vacui (Linda Kelvink, Massimo Ottoni, Italija), duhovita in sporočila polna zgodba o plašču, ki si sam izbere diktatorja. Všeč mi je bila tudi Miza je pogrnjena (Nuppu Nykri idr., Finska), zgodba, ki je bila po avtorjevih besedah narejena zato, da bi bila smešna in se nadvse posrečeno norčuje iz plemstva.

V zadnjem, VI. izboru pa so mi bili všeč še Evolucija (Marcos Andavert, Španija), zgodba o tem, kako so materiali naredili iz nas »civilizirane« ljudi, mi pa še vedeli nismo kaj delamo. Navdušili pa sta me še rahlo bizarna, namerno primitivna računalniška animacija Loop ring chop drink (Nicolas Ménard, VB) in V vrsti (Kamila Kučiková, Slovaška), ki življenje prikaže kot čakanje v vrsti, katere nihče ne dočaka. Nekateri umrejo, nekateri pa odidejo.

Toliko o programu.

Sedaj pa bi rad napisal še nekaj o prvi izkušnji vodenja pogovora z avtorji. Vse se je začelo, ko me je Vladimir, ki je na Animateki vodil pogovore z avtorji po projekcijah, po lll. programu vprašal po kompliciranem filmu in sem si šel ogledat pogovor med njim in avtorji (ker me je zanimalo kaj bo vprašal). Povabil me je, da se mu pridružim na »odru«.

Povabilo me je malo presenetilo, še bolj pa kako »voditelji« improvizirajo, ko sprašujejo. Pred sabo sva imela zgolj zapiske, ki si jih je Vladimir naredil med projekcijo in opise filmov iz kataloga. A nato sem ugotovil, kako preprosto je iz tega kovati vprašanja. In vsi so bili navdušeni. Izkušnja se je ponovila v soboto, ko sem se pripravil in sem načrtoval, da si bova vprašanja izmenjevala. Naneslo pa je, da sem na koncu dva avtorja intervjuval popolnoma sam. Vprašal sem ju koliko so v filmih prisotne njune osebne izkušnje in kakšen pomen imajo za njiju posamezni detajli v zgodbi.

Takšne debate dajo ogledanemu filmu še dodaten pomen in upam, da bom pri njih lahko sodeloval tudi naslednje leto.

Vabljeni še na zadnji dan festivala in berite nas še naprej!

 

Lovro Smrekar