Kdo je Steve?

Steve – osrednji lik kratkega animiranega filma Črna gora (Montenegro, 2013, Luiz Stockler) – je sedemindvajsetletni fant, ki bi prav lahko bil tisti vaš sosed, katerega ime vedno pozabite. Včasih ga srečate v bližnjem baru ali trgovini, drugič v dvigalu stanovanjskega bloka, kjer iz gole vljudnosti z njim celo spregovorite besedo ali dve. Ampak v trenutku, ko prispete v svoje nadstropje, na Steva pozabite. Steve ni nič posebnega. Kot večino ljudi na tem svetu, bo tudi Steva zgodovina spregledala in se raje ukvarjala s tisto peščico naključnih izbrancev s spektakularnimi življenjskimi zgodbami, ki so iz tega ali onega razloga dvignjeni na piedestal. Steve ob misli na to le skomigne z rameni in se opomni, da je spektakel pomanjkanje umetnosti.


tl_files/diary/dnevnik 2014/taxi.png


Steve ni ravno tisti tip človeka, za katerim bi se obračali pogledi in o katerem bi se za njegovim hrbtom šepetalo ter hahljalo. Je dokaj neopazen. Nekoč je verjetno imel punco, ki ga je morda ravno pred kratkim zapustila s kakšnim klišejskim pojasnilom. Morda je potrebovala čas zase, ali kaj podobnega. To ga verjetno ni pretirano prizadelo, niti kaj preveč presenetilo.


Kljub temu da ima Steve danes rojstni dan, ni današnji dan nič bolj drugačen od vseh ostalih tristoštiriinšestdesetih. Kot vsako leto do sedaj, je tudi letos večina njegovih prijateljev zavrnila njegovo povabilo na praznovanje. Prva mu je zjutraj po telefonu najbrž čestitala mati, presenetila pa ga je tudi kartica prijatelja iz gimnazije, ki jo je z rojstnodnevnim pozdravom poslal s potovanja po Črni Gori.


tl_files/diary/dnevnik 2014/zidane.png


Stevu kljub dejstvu, da je le animiran lik, niso prizanesene vsakdanje majhne skrbi, ki se potikajo po glavah navadnih smrtnikov. Kakšno jutro se obremenjuje s pomenom svojih nenavadnih sanj, spet drugič po poglobljenem raziskovanju internetnih strani ugotovi, da ima vse simptome te ali one nevarne bolezni. Kdaj se iz vljudnosti zlaže in se, tako kot mi vsi, tudi on sprašuje, zakaj se je Zinedine Zidane z glavo zaletel v tistega človeka.


Steve gotovo ni človek, okoli katerega se zgrinjajo množice. A če se mu kljub temu uspemo približati, zares približati, ugotovimo, da se prav v nerazburljivem življenju tega majhnega, nepomembnega bitja skriva potencial za razvoj v neskončnost. Ali kot je nekoč lepo zapisal Paul Virilio: »Neskončno majhno je obsežnejše od neskončno velikega.«

 

Kristina Kokalj

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki