Izkušnja nekega neanimiranega gledalca

Animateka pod črto I.

 

 

IZKUŠNJA NEKEGA NEANIMIRANEGA GLEDALCA

 

 

10 let Animateke. Trgovinica za samomore, številni gostje, zabave, delavnice, pogovori,  jagodni izbori, Graham Chapman, Theodore Ushev, Retrospektiva Animirani film in ples, Fokus na Češko, Slon, … La Testa tra le Nuvole …

Še marsikaj drugega se je dogajalo na letošnji Animateki, in če tega niste ujeli v živo, ste lahko nekaj vtisov našli tudi na straneh festivalskega dnevnika.

 

Vendar kaj poleg glave, polne raznoraznih podob, novih prijateljstev in od sedenja boleče riti ostane po festivalu? Veliko. Naj začnem s tem, da je na Animateki veliko bolj sproščeno vzdušje kot na kakšnih drugih festivalih. Verjetno je tako zaradi nekoliko »mlajše«, bolj študentske publike, veselega decembra, pa tudi zaradi okolja, ki deluje manj uglajeno in formalno od npr. Cankarjevega doma. Vse to obiskovalcu dovoli bolj lahkotno in igrivo obnašanje.

 

Tudi med samo predstavo je vzdušje zaradi narave kratkometražnih filmov, ki se v 5- do 10- minutnih intervalih razvrščajo eden za drugim, bolj sproščeno. Kratki premori med različnimi filmčki so ravno prav za kratek klepet, dolg poljub, oboje pa je velikokrat pomešano z bučnim aplavzom ali prismuknjenih smehom.
Če temu dodam še občasno pitje alkohola v dvorani, dajanje nog na sprednje sedeže in glasno komentiranje filmov med samo predstavo, bi lahko rekli, da gre za čisto drugačen karakter festivala, ki mu sam ravno zaradi tega pripisujem pozitivne lastnosti.

 

Pri celovečernih filmih je bilo tega nekoliko manj. Kljub temu je bilo na projekciji filma o (neresnični) življenjski zgodbi Grahama Chapmana (umrlega člana Monty Pythonov) ozračje zelo sproščeno.
No, ob ogledu filma o Monty Pythonih res ne moreš biti zategnjen, ampak zdi se, da je animirani film na splošno take vrste vizualna umetnost, ki preprosto dopušča več kreativnosti, več samoiniciative in fantaziranja; ne samo pri ustvarjalcih, ampak posledično tudi pri gledalcih.

 

S tem seveda ni nič narobe in menim, da bi morali vsi festivali takšnega tipa spodbujati bolj sproščeno vzdušje, saj ravno to prinese tudi večjo participacijo na spremljevalnih dogodkih, spodbuja debato in je predvsem dobra osnova za druženje. Slednje je verjetno največja prednost Animateke. Druženje z ustvarjalci filmov je zelo dostopno ravno zaradi majhnosti in dobrega vzdušja festivala.

 

Kaj je torej ostalo po festivalu?
Ostali so novi prijatelji in znanci, ostali so Kinodvor, Kinoteka in Španski borci, ki bodo v drugem kontekstu delovali naprej. Ostali so organizatorji, ki bodo najprej verjetno veliko spali. Ostali so številni obiskovalci, ki se bodo sedaj razpršili po Ljubljani, Sloveniji in tujini, ne vedoč, da so pomagali pri ustvarjanju najbolj pomembnega elementa tega festivala – dobre atmosfere.
Upajmo, da se bo ta v Animatekinih najstniških letih le še stopnjevala.

Matjaž Pinter

 

 

Čestitko je za Animatečni jubilej narisal Dušan Kastelic.