Dnevnik animatečnega rookieja: Volčja otroka

Razčistimo najprej najbolj očitno – to je moja prva Animateka.  Prva Animateka?!

 

Se strinjam, človek bi si mislil, da bo ljubiteljica filmov in (če mi bo le merkur naklonjen) bodoča filmarka imela kaj več stika s svetom animacije. No, vsaj malo več, kot to, da si občasno ogleda kakšno najnovejšo Disneyjevo pustolovščino in dobesedno požira epizodo za epizodo o narisanih dečkih in deklicah z norimi pričeskami, kot anime opisuje moja draga nona. Res bi si. Bi se pričakovalo, in ne samo to – tudi spodobilo bi se.

 

Letos sem po spletu srečnih naključij (v tvojem dolgu sem, merkur) dobila priložnost, da se udeležim Animateke v prvi vrsti (pretiravam, morda v četrti ali peti) z opcijo ogleda vseh programov na sporedu in, da o njej seveda, tudi kaj napišem. Če bi tukaj lahko vstavila zvočne efekte bi jih, naj pa vam namignem, bili bi nekaj v stilu zavijanja siren, vreščanja tukanov in mačjega predenja.

 

Kje začeti, če si rookie? Jaz sem začela s kar najbolj poznam. S filmom Volčja otroka (Wolf Children, 2012) slovitega japonskega animatorja Mamoruja Hosode, ki je bil premierno predvajan pri nas v čast gostu in žirantu Animateke, Akinoriju Oishiju. Če se vam ob omembi njegovega imena ni prižgala žarnica, naj vam pomagam – ste kdaj gledali Dragon Ball Z in Sailor Moon? Pri obeh je kot animator sodeloval tudi Mamoru Hosoda. Posnel je tudi nekaj celovečercev in eden izmed zadnjih je Volčja otroka.

 

tl_files/diary/dnevnik 2014/Wolf-Children-II.jpg

 

Film o študentki Hani, ki se zaljubi v volkodlaka in o vzgoji njunih otrok, ki sta kot je razvidno iz naslova – pol človeka in pol volka. Kot, da vzgoja otrok že sama po sebi ne bi bila dovolj naporna, kaj? Da bi resnica o njunih identitetah ostala skrita se preselijo na podeželje kjer se Hana vsak dan znova sooča z izzivi, ki jih prinašata njena odraščajoča volčiča. Bosta odrasla v človeka ali v volkova.

 

tl_files/diary/dnevnik 2014/Wolf Children.jpg

 

Ko slišim besedo volkodlak nas večina najprej pomisli na srebrne krogle, polno luno in tek skozi temačne gozdove v soju mesečine. Tega v tem filmu ne boste našli. Naracija filma je v svojem bistvu neizmerno romantična in skupaj z očarljivo (in zelo značilno) animacijo, ki nam jo ponudi Hosoda nas na trenutke začne prevevati neverjetna nostalgija po dogodkih, ki jih nismo nikoli doživeli. Film Volčja otroka je bolj kot karkoli drugega pravljica, s tekom z vetrom v laseh skozi cvetoči travnik vred, in kot pravljico ga moramo tudi jemati.

 

Maša Katarina Brecelj

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki