Cartoon d'Or

Nad mestom lebdi velik bel balon. Ljudje s sklonjenimi in v šale ter cofaste kape ovitimi glavami hitijo mimo v mrk decembrski večer. Nenadoma se nekdo ustavi. Morda si mora zavezati čevelj ali prižgati cigaret. Na hitro se zazre v nebo, ki se skriva med golimi vejami dreves, polnih listnato nasmejanih obrazov. Kaj je to, se vpraša. Se je utrnila luna z neba?


Ne, to je Animateka.


To je tisti košček leta, ko se realnost olušči sivine in dolgčasa. To je tisti košček leta, ko se živi v barvah, smehu in povsem drugih dimenzijah. To je košček sreče in veselja. Ko vse nenavadno postane mogoče in vsakdanje, kot tisti mali deček s kozico, rdečo ponvico, privezano na zapestje.

 

tl_files/diary/dnevnik 2014/cartoon d or - kozica.jpg

 

Pravijo, da si je najboljše stvari ponavadi bolje pustiti za konec. A ker vidim samo smetano, jagode in češnje v letošnjem programskem izboru, nisem oklevala in sem si že prvi večer privoščila Cartoon d'Or, letošnjo zlato žetev evropskega animiranega filma. Najboljši najboljših. V programu ponosno in neskromno lahko s prstom pokažemo tudi na slovenski film Špele Čadež Boles, ki je ob vsakem ogledu še bolj poln tistega hrepenenja, ki se izliva iz zasanjanih ladijskih ljubezni in praznih listov Filipovega papirja.


Mais, il semble que les Français savent le plus. Ja, Francozi očitno še vedno znajo, kajti zlata žetev je letos povsem frankofonska. Se spomnite tiste čudovite črno-bele fotografije golega ženskega hrbta z dvema ključema na straneh? Kiki de Montparnasse je v rokah držala telesa, srca, besede, čopiče in objektive največjih umetnikov iz tistih zakajenih pariških kavarn v davnih, norih dvajsetih in tridesetih letih. Nekaj woody-allenovske nostalgije polnočnega Pariza veje iz animacije, ki se spretno pregiba po Modiglianijevih, Man Rayevih, Foujitovih in drugih modelih. Z enako utopično nostalgijo, morda po drugih in drugačnih časih, pa se kaže tudi steampankovska zgodba o osamljenem gospodu Hublotu in prehitro rastočem mehanskem pesjanu. Ne, žeblji, naoljeni vijaki in kladiva niso tako mrtvo hladni, kot se morda zdi.

 

tl_files/diary/dnevnik 2014/cartoon d or - huboltd.jpg


Decembrski večeri ob lepih in srčnih zgodbah postajajo toplejši in prijetnejši. Skorajda že kičasto sladki, kot tale zapis. Preveč, da bi se posladkala še z božičnim deblom? Prav gotovo. Božično deblo je najbolj zabaven božični film, ki ga je kadarkoli ujelo moje oko. Otroško razigrani figurici kavbojca in indijanca na zelenih podstavkih, prav taki, kot jih naši starši skrivajo po predalih iz deško-dekliških let, bosta naredila prav vse, da dobita svoja božična darila. Božična edicija animiranega filma Panika na vasi, če vam ob tem morebiti pozvoni kak znan zvonček.

 

tl_files/diary/dnevnik 2014/cartoopn d or bozicno debno.jpg

 

Velik bel balon, ki lebdi pred vrati Slovenske kinoteke, se je pozibaval v valovih smeha, ki so uhajali iz teme kinodvorane. Mi pa se, sladkobno-nostalgično, z velikim nasmehom odpravljamo v nov animatečni dan. V nove pisane svetove. V tek za velikim belim balonom, ki lebdi nad zasanjanim mestom.

 

Anja Banko

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki