Animatečni intervju: Pirate Piška

Tjašo Križnar težko spregledate - njena lastna podoba je prav tako prepoznavna kot izdelki, s katerimi zadnjih šest let oživlja festivalske prostore Animateke. Ona je tista, ki neumorno šiba po prostoru, s škarjami in kolutom selotejpa v rokah čara svet, ki postane naš dom za tisti teden, ko je vse v znamenju animacije. Na črni kapi, ki jo spremlja povsod, je izvezeno njeno “pravo” ime. Ona je PIRATE. PIRATE PIŠKA.

 

Za Animatečni dnevnik sem jo poiskala in jo ob skodelici kave (z riževim mlekom, prosim!) poprosila, da si vzame par minutk, da skupaj popaseva en majhen košček firbca …

 

Tjaša, povej mi za začetek, kako in kdaj se je pričela ta kreativna kolaboracija med teboj in Animateko? Kdo je glavni krivec za to?

Prvič smo sodelovali že leta 2008, takrat sem pomagala pri izdelovanju lisic in drugih živali Georgesa Schwizgebla, naslednje leto pa me je k sodelovanju povabila Urška Jež (bivša producentka festivala) in seveda sem z največjim veseljem ponudbo sprejela. Od takrat naprej je festival postal nekakšna stalnica v mojem življenju, saj letos teče že 6. edicija, ko imam priložnost oblikovati like in prostor po predlogi vsako leto drugega rezidenčnega umetnika.

 

Delo v Animatečni ekipi mi je v veliko čast in veselje.

 

 

Kako se vsako leto prične tvoje delo? Če se ne motim, je rezidenčni umetnik tisti, ki ustvari festivalsko podobo, ti pa osnovni element nato v svoj interpretaciji oživiš v prostorih, kjer se festival odvija …

Tako je, rezidenčni umetnik je tisti, ki vsako leto narekuje likovno podobo festivala in oblikuje plakat, ki je kasneje tudi moja iztočnica za izdelovanje reciva temu scenskih elementov za popestritev Kinodvora in Kinoteke. Prve promocijske kartice festivala so ponavadi natisnjene že sredi poletja, tako da takrat ponavadi že padajo prve ideje in skice, potem pa to raste z mano tam nekje do novembra, ko se kakšen teden, dva prej lotim same izdelave scenskih elementov.

 

Kako se tega lotiš? Ali pri tem skušaš najti kakšno vez med podobo, ki jo ustvari rezidenčni umetnik in tvojim lastnim stilom?

Vedno poskušam ostati zvesta podobi rezidenčnega umetnika in njegovemu stilu ter se izogniti temu, da bi v samo podobo poskušala vnesti svoj stil. To ne pomeni, da poskušam na vsak način kopirati umetnikovo delo in strogo slediti njegovim linijam, gre bolj za to, da poskušam razumeti njegov stil in se mu s svojim znanjem in izkušnjami kar najbolje približati. Bolj kot konkretno svoj stil, hočem vnesti v izdelke pridih ročnega dela, dopuščati napake, ki delajo izdelke unikatne in je mogoče ravno zaradi tega že na prvi pogled očitno, da so ti izdelki narejeni posebej za festival.

V tem pogledu tudi velik poklon Animateki, da prepozna v teh stvareh čar in prednost pred drugimi festivali, saj je vendar tudi prostor tisti, ki navsezadnje pritegne obiskovalca.

 

Kaj ti je pri delu bolj v pomoč – kava, šnopc ali tvoj razumevajoči fant? :D

HEHE, vidim, da bi lahko poleg vseh reči, ki jih počnem, začela še s kuho šnopca! (Več šnopca, več veselja! Čin Čin Bojana!)

Kakorkoli, kava je definitivno na prvem mestu! Število šalc se sigurno povečuje z zahtevnostjo projekta in kava mi včasih služi kot zajtrk, malica in kosilo, za večerjo pa je potem na vrsti že šnopec! Hehe.

 

Če sva že govorili o kavi, potem gre premo-sorazmerno z njo tudi raven razumevanja. Pri takih projektih gre za ritem in proces dela, ki je po večini precej bolj intenziven (sploh, če so v igri določeni roki) in fokus na delo je precej večji, zato je to še kako pomembno. So trenutki, ko bi se oba najraje spraskala do živega, ker znajo biti včasih kreativni procesi precej napeti, in spet drugi, ko se v delu dopolnjujeva.

 

 

Kakšno vlogo pri tvojem delu igrajo materiali?

Po večini nimam težav z različnimi materiali, poleg tega me zelo veseli, da imam priložnost delati na projektih, kjer lahko uporabljam tak širok spekter materialov. Všeč mi je kombiniranje različnih materialov in na splošno ta DIY pristop k rečem, kjer poskušam najti cenovno in funkcionalno koristne rešitve za točno določen izdelek.

 

Je morda katera od podob, ki si jih ustvarjala v zadnjih letih, tvoja najljubša? Kako vplivajo na tvoje življenje?

Ena mojih najljubših je definitivno deklica, ki ima namesto glave - omaro. Njen avtor je Max Andersson, ki je skrbel za podobo leta 2011. Gre za prvo 3D konstrukcijo, ki je služila kot stojalo za dnevni spored in skrbela za interakcijo festivala z mimoidočimi. Deklica je bila sestavljena iz železne konstrukcije, lesene omare, ki je služila kot glava in kjer se je dnevno menjal festivalski program, roke in noge iz pene ter oblekice so bile sešite posebej zanjo. Ravno to je ta kombinacija različnih materialov, o kateri sem govorila prej.

 

 

 

Najlepši komentar na tvoje delo je bil ...

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin srečanje s Priitom Pärnom. Interpretacija njegovega plakata za Animateko 2010 mi je bila še posebej izziv, saj nisem vešča slikanja, niti ne slikanje na tako velik format (oba plakata sta merila v višino 2,30 m) in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se vživela v to zgodbo. Prav tako je bila trema med in po ustvarjanju ogromna. Ko smo plakata dan pred začetkom festivala obešali v kavarni Kinodvora, mi je Igor Prassel predstavil g. Parna, ki pa je bil, na mojo veliko srečo, zelo zadovoljen s samim izdelkom.

 

Pogovor je nato nanesel še na linije, slikanje nasplošno, kako to doživljava, itd. Na koncu je pripomnil kako je na plakatu vidno, da je like slikala ženska roka in točno to je tisto o čemer sem govorila prej. Kakorkoli se hočem približati umetniku, nikoli ne bom mogla iz svoje kože, in bom na določen izdelku vedno pustila svoj pečat in ravno v tem je smisel interpretacije dela nekoga drugega.

 

Kako se na tvoje delo odzovejo avtorji celostne podobe (rezidenčni umetniki)?

Letošnji rezidenčni umetnik Akinori Oishi je bil zelo zadovoljen! Izdelovanje scene po avtorjevi predlogi je letos prvič potekalo kot skupno sodelovanje in ne samo kot podaljšek avtorjeve zasnove.

Akija je zelo zanimalo kaj počnem in kako napredujem, vseskozi je tudi zelo podpiral moje delo in bil tudi zelo navdušen nad končnim rezultatom.

 

Drugače pa so bili do sedaj vsi zadovoljni, vendar potem nekateri to pokažejo, nekateri ne. Odvisno. Poleg tega, če so elementi pravilno vkomponirani v sam prostor in so za obiskovalce ne moteči in ne vsiljivi, ampak na kreativen način zajamejo duh festivala, potem vem, da sem delo dobro opravila.

 

 

Kakšno življenje čaka tvoje stvaritve, ko se festival konča? Ali zanje obstaja življenje po festivalu?

Lansko leto smo ob 10. obletnici Animateke (moji 5.) zbrali vse like, jih obudili in v Kinoteki naredili prerez vseh teh desetih let. To je bilo sedaj prvič (upam, da ne zadnjič!), da so liki po koncu festivala dobili še eno priložnost. Od lanskega leta dalje so našli zatočišče pod streho moje delavnice, vendar, ker je tega vsako leto več, si zaenkrat še ne upam predstavljati, kaj bom nekega dne z vsemi temi stvarmi.

 

Čeprav sem že kakšnemu liku zagrozila z upepeljitvijo, smo na koncu vsi prijatelji, tako da upam, da se bo enkrat našel prostor za shranjevanje, ali pa nova priložnost zanje.

 

Si imela letos čas tudi pogledati kakšen film na Animateki?

Letos je na žalost prvič naneslo, da mi je zmanjkalo časa, da bi dnevno sledila programu festivala, ker sem se morala posvetit drugim stvarem, tako, da računam na vikend in poskusim nadoknadit vse kar sem čez teden zamudila.

 

Kaj pa tvoje življenje po festivalu, ali obstaja? Kaj te čaka v prihodnosti?

Preostalih 11 mesecev delujem in ustvarjam kot Pirate Piška, ukvarjam se s sitotiskom, šivam nahrbtnike, delam limited edition kolekcije svojih idej, ki se ponavadi manifestirajo v majice, nahrbtnike, nalepke, fanzine, ilustracije.
Po novem letu štartam z novimi projekti, idej je še neskončno, pred novim letom se selim v prenovljeno delavnico, kar je trenutno eden največji projektov do sedaj - ogromen prostor odprtih vrat, namenjen samo ustvarjanju!

Drugače pa komaj čakam na zadnji teden v decembru, da pritisnem pavzo in vključim play samo na video predvajalniku in nadoknadim s filmi, ki sem jih zamudila čez leto. Tako nekako si predstavljam svoje zimske počitnice.

 

 

Imaš morda kak nasvet za nadebudne oblikovalce?

Nisem na mestu, da bi solila pamet, ampak stvar, ki se mi zdi res pomembna je to, da če imaš idejo, potem naredi vse, da jo tudi uresničiš! Ravno to je tisti moment, ki loči tistega, ki nekaj bi, pa ne ve kako, do tistega, ki bi in to tudi naredi! You just go for it! Ja, tok simpl je to in vsi padci so samo še ena nova izkušnja več na poti do cilja.

 

Kolekcijo Piškinega animatečnega ustvarjanja si lahko ogledate na strani njenega bloga.

 

Bojana Bregar