Theodore Ushev, filmski arheolog

Theodore Ushev je arheolog, in to po besedah nikogar drugega kot samega sebe. Čeprav nekateri njegove filme označujejo za avantgardne ali eksperimentalne, arheološki najbolje opisuje njihovo pravo naravo: Ushev s pomočjo artefaktov iz preteklosti rekonstruira podobe človeških napak in s temi vizijami razmišlja o sodobni družbi.

Ushev, ki zdaj živi v Kanadi, se je rodil leta 1968 v družini bolgarskega umetnika, ki je bil v konfliktu s komunističnim režimom. Očetove težave z neusmiljeno ideološko cenzuro so vplivale tudi na sina, ki je postal izjemno občutljiv na vsak najmanjši znak totalitarnosti. Nič čudnega torej, da je eden njegovih najmočnejših motivov povezan z rusko komunistično zgodovino in totalitarno družbo v splošnem, tudi če se ta nanaša na današnjo suženjsko vdanost potrošništvu ali vladavino industrije (trilogija o umetnosti in nadvladi Stolp БАШНЯ, Drux Flux, Gloria Victoria).

Teme v njegovih filmih spremljajo ustrezni formalni vidiki. Kadar govori o ruski propagandi, Ushev uporablja konstruktivistično grafiko, glasbo avantgardnih skladateljev zgodnjega sovjetskega obdobja in k montaži pristopi v slogu Dzige Vertova. Da bi v celoti razumeli ta dela, ne da bi zgrešili kopico citatov in medbesedilnih pomenov, potrebujemo znanje umetnosti, glasbe, literature in filozofije.

Kljub vplivu njegovih družbeno angažiranih filmov je doslej največji uspeh doživel intimen, skoraj zaupen portret eksperimentalnega kanadskega režiserja iz šestdesetih, Arthurja Lipsetta. Lipsett je poskušal doseči to, kar zdaj poskuša Ushev: naslikati norost množic in pošastno mašinerijo, ki obvladuje družbo. A film je izjemen zaradi genialne spretnosti pri upodabljanju njegove osebne tragedije, neuravnovešenosti in tesnobe, ki so ga privedle do samomora.

Vsem filmom Usheva je skupno to, da ga pri delu žene revolucionarni duh. Naj gre za glasbeni video (Demoni) ali mračno metaforično vizijo (Slavec decembra), vedno je to radikalna poteza, ki trka na vrata mehurčka srednjega razreda.

Ivana Laučíková

Jonathan Hodgson, predani filmar

 

Njegovo mesto izrednega profesorja in predstojnika dodiplomskega programa animacije na Univerzi Middlesex v Londonu pravzaprav pove vse. Jonathan Hodgson (Velika Britanija, 1960) animacijo uporablja kot medij, s pomočjo katerega govori o občutljivih temah, izrazito pa je naklonjen etičnim in človekoljubnim vprašanjem. S svojim delom želi prispevati k poučenosti in spodbujati razpravo.

In to tudi počne.

Program retrospektive Jonathana Hodgsona razkriva izjemen tok razvoja navdihujočih in angažiranih filmov. Hodgson s pronicljivim uvidom doseže srčiko eksistence in odstre pogled na obrobja ter skrajno nečloveške in sprevržene plati družbe.

Blag in občasno malodane vsakdanji, včasih surov, a vedno poln sočutja. S tem se čudovito ujemajo skicirani slog animacije, preproste poteze in uporaba barv ter njihovo združevanje z igranimi posnetki slike in/ali zvoka; pogosto precej nervozno tresenje slike brezhibno ustreza. Naj gre za pot od doma do službe (Kot se meni zdi), shizofrenijo (Varovalne barve) ali podnebne spremembe (Doba neumnosti).

Hodgson že od nekdaj zna izbirati teme in tehnike. Psi in Nočni klub sta denimo presenetljivo zrela študentska filma; prvi govori o odnosu med psom in njegovim lastnikom ter njunem diametralno nasprotnem pristopu do življenja, drugi pa o osamljenosti ljudi, ki naj bi se zunaj pravzaprav zabavali.

V strukturi opusa je precej očitno, da so njegovi zadnji naslovi politični dokumentarci, ki jih je ustvaril za Amnesty International v sklopu kampanje proti smrtni kazni za mladoletnike in za Guardian na temo gladovnih stavk v zaporu Guantanamo. A vrhunec programa je Mož s čudovitimi očmi, ki je nastal po predlogi pesmi Charlesa Bukowskega. Otroci vedno govorijo resnico in ta vzbuja nemir. Koliko lepote si lahko privoščimo?

Anet ter Horst, Holland Animation Film Festival

Bonobostudio: predstavitev filmskega programa

Bonobostudio se ukvarja s produkcijo in distribucijo animiranih in eksperimentalnih filmov. Leta 2008 je bil ustanovljen kot zbirališče za ustvarjalnost, inovativnost in nove filmske izraze, slovi kot eden najbolj zanimivih in plodnih producentov eksperimentalnih in animiranih filmov. Bonobostudio je poleg produkcije tudi ponosen distributer odličnih kratkih filmov, ki segajo od čiste abstrakcije do konvencionalne animacije.

Program filmov, ki jih Bonobostudio predstavlja na Animateki, je odlično izhodišče za raziskovanje različnih tehnik in avtorjev, ki so delali ali delajo v studiu. Vse filme so v zadnjih treh letih v produkciji Bonobostudia ustvarili izvrstni animatorji, filmarji in umetniki. V zadnjih letih so bili vsi prikazani na Animateki, tokratni program pa prinaša izredno priložnost, da jih pogledate naenkrat in si ustvarite vtis o različnih pristopih zagrebškega Bonobostudia k sodobni eksperimentalni animaciji.

V začetku časa, prvenec Božidarja Trkulja, je simpatična desetminutna stop-motion animacija o mitskem demonu iz starodavnih dni, ki navdušuje tako mlajše kot starejše občinstvo in je bila nagrajena na festivalih Anibar in Kratkofil Plus.

Cvet bitke Simona Bogojevića Naratha se zgleduje po motivih politične literature, v kateri imajo glavno vlogo neobičajni liki: Iluzionist, Meščan, Lesena lutka in tihi, a nevarni Mečevalci. Razkošna politična alegorija je bila med drugim nagrajena na Animateki 2011.

Vladislav Knežević v svojem filmskem dnevniku Archeo 29 prikazuje zadnje sekunde pred svetovno krizo, zatišje pred eksplozijo leta 1929. Ta aktualni film je bil predvajan na številnih filmskih festivalih, med drugim v Jihlavi in Lillu.

Film Fliper Darka Vidačkovića je žirija na festivalu v Stuttgartu ob podelitvi nagrade Lapp Connected opisala z naslednjimi besedami: Film prepričljivo združuje gibanje in mobilnost, upoštevajoč problematiko prometa, tehnologije in kompleksnosti trenutnega tehnološkega stoletja. Fliper so med drugim prikazali na festivalih DOK Leipzig in Encounters ter v Bradfordu in Londonu.

Dove sei, amor mio Veljka Popovića je manjši kolaž dnevne rutine stare ženske, v katerem se postopoma razkrivajo nenavadne podrobnosti o njenem življenju. Film je prejel številne nagrade, med drugim zlato plaketo sarajevskega filmskega festivala, in je bil prikazan na približno osemdesetih festivalih po vsem svetu ter na številnih televizijskih kanalih.

Oče je animirani dokumentarec, ki je nastal v sodelovanju treh držav in petih animatorjev: Ivana Bogdanova, Moritza Mayerhoferja, Asparuha Petrova, Veljka Popovića, Rositse Raleve in Dmitryja Yagodina. Vseh pet zgodb poskuša ustvariti prostor za neuresničljiv dialog med otrokom in očetom, ki se nikoli ni zgodil, čeprav bi se moral. Oče je prejel več kot dvajset nagrad, med katerimi je vredno izpostaviti zlato golobico na festivalu DOK Leipzig in nagrado na festivalu v Giffoniju. Poleg televizijskih kanalov, med drugim na Arteju, je bil prikazan na približno stotih festivalih, vključno z Annecyjem, Stuttgartom, Hirošimo, Sao Paulom, Londonom in Clermont-Ferrandom.

Vanja Andrijević

 

Dennis Tupicoff in velika življenjska vprašanja

Dennis Tupicoff je izjemno dejaven avstralski režiser, ki ustvarja na širokem področju animacije, od fikcije do dokumentaristike, od komedije do drame. Ima jasno prepoznaven in intenziven slog z odločnimi linijami, s ploskvami v kontrastnih nasičenih barvah in temnimi sencami, ki nemudoma prikličejo v spomin poživljajoče ozračje in/ali poživljajoče življenje. In neko hrepenenje. Pa tudi monokromatične zabrisane risbe. Vedno z močno glasbeno podlago.

Program retrospektive kronološko sega od ostre satire na neokusen televizijski program (Ples smrti), prek avtobiografskih, prijetnih, a tudi morečih otroških spominov (Psi iz Darre), do srce parajoče dokumentarne zgodbe o materi, ki je izgubila sina (Glas njegove mame). Temu sledi mladostniški spomin na umirajočega človeka (V temino) in na koncu Motorka, zabavna in hkrati prav toliko nasilna drama.

Intenzivni in angažirani filmi, čustvena popotovanja. Govorijo o pomembnih temah, kot so življenje (ljubezen) in smrt (izguba) – in smrtni grehi. Obenem pa nam ponudijo nujen odmerek humorja, refleksije in tolažbe.

Za film Glas njegove mame je Tupicoff uporabil posnetek radijskega intervjuja z žensko, katere 16-letni sin je bil nedolgo pred tem ustreljen. Monolog se odvrti dvakrat ob dveh povsem različnih animiranih podobah: spomini v barvah in intervju v monokromatični sivini. Ena od odlik filma je tudi jasnost, s katero ženska pripoveduje svojo zgodbo. Brez olepšav ali dramatiziranja; v glasu slišimo solze in brezmejno bolečino matere, ki je izgubila sina ter lahko le nemo opazuje, kako žalost razjeda njenega drugega sina. In potem pride Motorka. Za začetek hudomušna navodila o uporabi motorke. Potem se preplete več zgodb: nekega para – Franka in Ave (Franka Sinatre in Ave Gardner) –, nepremagljivega avstralskega bika Motorke, ki pri petnajstih pogine, in slavnega bikoborca Luisa Miguela Dominguina. Ljubezen in poželenje, prevara, testosteron in smrt. In motorka kot metafora.

Anet ter Horst, Holland Animation Film Festival

O ja, mater so dobri

Ne vem, če bi tem filmom rekel moji najljubši, so pa vsekakor tisti, ki mi še vedno odzvanjajo v mislih tako zaradi osebnih razlogov (Lipsettovi zapisi, Živeli smo v travi) kot skrajno bebavih (Kravica, Bimbova iniciacija, Zmešani zamešani cucek).

Ne verjamem v kakršnega koli boga ali življenje po smrti. To je to. Življenju ne pripisujem nobenega posebnega pomena. Je, kar je (tu vstavite svoj najljubši Kierkegaardov ali Sartrov citat). Tako jaz kot ti mnogo trenutkov pretrpiva v iskanju sreče, miru, stabilnosti, sebe. Zakaj? Kdo pravi, da so nam namenjeni? Kako za vraga bi jih sploh prepoznali brez potrtosti, solz in kaosa? Vse bolj se zdi, da nas vanje prisilno vkalupljajo različne institucije. Minili so dnevi, ko so nekoga preprosto sprejeli kot »čudnega tiča« ali »posebneža« ali »nergača«. Te opise so zamenjali z oznakami bipolaren ali mejen ali z domnevo motnje v duševnem razvoju. Če se otroci v šoli zdijo nemirni, ni razlog v tem, da se na smrt dolgočasijo, ko morajo dolge ure sedeti za malo mizo v prenatrpanem prostoru, medtem ko dolgočasen odrasel človek razpreda o rečeh, ki jih ne zanimajo, ne, gre za motnjo, ki zahteva kemično intervencijo.

 

Kot da se sploh več ne zabavamo. Kot da vse te prastvari jemljemo resno. Življenje ne bi smelo biti nič več in nič manj kot samopostrežni bife za pokušino izkušenj. Morda katero jed zavrnete, da lahko vzamete drugo, in s tem ni nič narobe. Po vsej verjetnosti se boste tudi te naveličali in čez čas poskusili kaj tretjega. Pa tudi če ne, komu mar. Dokler nikomur ne škodite, vam nihče nima pravice pridigati, da je to, kar izkušate, prav ali narobe. Ali kot je v romanu I Married a Communist napisal Philip Roth:

»Vse je zmota ... ena sama zmota. V tem je bistvo sveta. Nihče svojega življenja ne najde. To je življenje.«

Ko to berem, skorajda čutim, kako se ure, dnevi in leta nakopičenega stresa, tesnobe in napetosti topijo ter mi spolzijo po ramenih, hrbtu in zadnjici na cesto in naprej v kanalizacijo, kamor spadajo.

Zato stop, udobno se namestite, zadihajte in pokusite za vzorec iz mojega malega bifeja animacije.

Chris Robinson