Milen Alempijević

ANIMIRANI FILM IN PLES: APOTEOZA GIBANJA

 

Pina Bausch je v nekem intervjuju v odgovoru na vprašanje o njenih plesnih začetkih in prvih dneh v baletni šoli dejala, da je rada plesala, ker jo je bilo strah govoriti, gibanje pa je bil edini način, da je čutila. Ko je s tem povzela trenutek svoje iniciacije v časovni oddaljenosti polovice stoletja življenja in umetniške poti, nas je slavna koreografinja napotila k srži ideje plesa: prek občutenja sebe začutiti zunanji svet in nasprotno.

Festival Animateka z usmerjanjem pozornosti ljubiteljev animiranega filma h konceptu plesa kot temi ali motivu animiranih filmov na najboljši možen način afirmira pristop k ritualnemu, družabnemu in umetniškemu plesu kot človekovemu ontološkemu temelju. Veliki francoski pesnik in mislec Paul Valéry v eseju z naslovom Filozofija plesa poudarja, da je vsaka doba, ki je razumela človekovo telo in v nekem smislu izkusila njegovo skrivnostnost, izvor, omejitve, preplet energije in občutljivosti, gojila in cenila ples. Temeljna izkušnja plesa je amalgam telesa in duha.

V čem je še pomen Animatekine retrospektive Animirani film in ples? Prav v osvetljevanju vzajemnega odnosa med tema dvema umetniškima oblikama, saj v svojem izrazu obe temeljita na gibanju. Ples je edinstven v tem, da plesalčev izraz sloni izključno na gibanju telesa, medtem ko plesalec v animiranem filmu svojo »fizioresničnost« dolguje animatorju kot stvaritelju plesalca in plesa. Antropologi izvor plesa pojasnjujejo kot izraz človekove imanentne potrebe po preseganju omejitev fizikalnih zakonov, ki si podjarmljajo telo, ali kot manifestacijo družbenega nomosa, ki je srčika človeške zgodovine. Drznost animatorjeve ideje pomeni pomikanje meja telesa še dlje, je kot zavestna naložba v potencial vedoželjnosti telesa, ki bi se v nekem imaginarnem trenutku lahko osvobodilo omejitev realnega sveta.

Eno od častnih mest v bogati Animatekini plesni retrospektivi pripada vizualnemu eseju Pas de Deux Normana McLarna. Črno ozadje, pred katerim se odvija baletna koreografija, preskuša gledalčevo percepcijo prostora, pomnožujoči se gibi, ki beležijo predhodne tirnice plesalčevega telesa, pa redefinirajo pojem časa; figure puščajo vtis samozadovoljstva in tako ilustrirajo Merleau-Pontyjevo tezo o telesu kot središču vesolja, o telesu, ki svoje sledi prevaja v resničnost.

Stilizacija človeškega telesa v gibanju, kot jo v Koraki glasbe predstavi Erica Russell, je priložnostna heraldika anatomije, nič več kot skica, ki jo eksotični ples zaziblje v gib in poslušno podrejena ritmu preraste v ornamentalne sekvence ali vrtince grafičnih simbolov. To so izreki telesa. Erica Russell poveličuje čudežno napravo, ki jo poznamo kot telo, uživa v njenih metamorfozah, njenih vzponih in padcih, igrah in muhah. Sklep: ples JE jezik. (Še več, ples je vedno harmonija različnih jezikov, kar najbrž pojasni, zakaj tragični baletni genij Vaclav Nižinski v svojem Dnevniku zase pravi, da je »umetnik v prepevanju prek plesa«).

Semantika kinestetičnega učinka je še očitnejša v filmu Janet Perlman Ples nasilnežev, kjer se vsak gib, vsako dejanje posameznikov in skupnosti zoomorfnih figur izvrši v ritmu glasbe. Ritem glasbe je ritem življenja. Gledalec prepozna temeljno funkcijo plesa kot družbenega rituala: z izgradnjo trdnih vezi s koreninami skupnosti se poudarja tribalizem nove dobe. Vendar pa motnje v komunikacijskih kodih lahko ogrozijo posameznika, čigar ples zato postane boj za izhod iz težav.

Kolikor se posameznik mora podrediti silam naravnih zakonov, toliko je ples (še vedno) način pobega od teh zakonov. Ključna izraza za razumevanje sporočila plesne trilogije Arnauda Demuyncka sta svoboda in odpor. Ples dekleta na pečini v filmu Znaki življenja, ki zbira pogum za poslednji skok, nosi izjemno sporočilo o eksistencialni tesnobi posameznika. V filmu Pobeg je ples pobeglega zapornika pred puškino cevjo afirmacija življenja v položaju skrajnega brezupa. In nazadnje, V senci tančice je družbeno angažiran pogled na položaj ženske v družini in družbi, v kateri je za muslimansko dekle ples upor proti rigidnim pravilom.

Mathieu Labaye v filmu Orgesticulanismus, posvečenem očetu, ki ga je cerebralna paraliza prikovala na invalidski voziček, raziskuje pojem mislečega telesa, ki postane medij notranje svobode. Če prvi del filma prikazuje človeške figure, ki jih kot marionete upravljajo vektorji in brez konca ponavljajo ene in iste gibe, v drugem delu pride do neizbežne (in pričakovane) prekoračitve: divji sodobni ples telo prisili, da prestopi lastne meje. Preden film preide v polje abstraktnega in nakaže na minljivost telesne eksistence, je telo zreducirano na mrtvaški ples skeleta ...

Po drugi strani skeleti v Disneyjevi burleski Skeletni ples, ki jih vodi izurjena roka animatorja Uba Iwerksa, pričarajo vedri duh hollywoodske zlate dobe. Razigrani South American Jive filmskih zvezd v kratkem filmu Hollywood se zabava Texa Averyja in ples mrožu podobnega duha, ki po zaslugi rotoskopije Dava Fleischerja v gibu spominja na lucidnega dirigenta Caba Callowaya, sta le dva primera ameriške produkcije tistega časa. Jasno je, da tu predstavljeni ples nima umetniških aspiracij, a retrospektiva Aminirani film in ples se ukvarja tudi z običajno, družbeno vlogo plesa.

Na nasprotnem polu Animatekinega plesnega spektra je abstrakcija kot izrazno sredstvo filma. Skoraj paradigmatičen primer tega pristopa je delo vizualnih umetnikov Mema Aktena in Quayole z naslovom Forms. Telo športnika v gibanju se spremeni v na videz anarhoidne roje geometrijskih oblik in tako najde svojo simbolno zamenjavo, na raven plesne koreografije pa ga prenese sugestivna glasbena oprema. In to je čarobni trenutek, svojevrstna apoteoza gibanja, v katerem se vzajemno plemenitijo najgloblji pomeni plesa in animacije.

Retrospektiva Animirani film in ples je raznolik in dinamičen program, poln vznemirljivih filmov, ki prebudijo čute in razburkajo čustva. Bi lahko od česarkoli, celo umetnosti animiranega filma, sploh želeli še več?

 

Milen Alempijević (1965) je pisec in publicist ter član Srbskega društva književnikov. Poleg leposlovja piše o džezu in filmski umetnosti. Trenutno pripravlja knjigo esejev o animiranem filmu z naslovom Umetnost pretiravanja (Umetnost preterivanja). Je urednik filmskega in video programa in programski direktor mednarodnega festivala animiranega filma ANIMANIMA v kulturnem centru v srbskem Čačku.