27. Dec
11:35
Zbogom in hvala za vse ... (vstavi poljubno besedo)

Animateka pod črto II.
ZBOGOM IN HVALA ZA VSE … (vstavi poljubno besedo)
Animatečni zvezdni prah se je polegel. Ljubljana se je od žalosti zavila v debelo megleno odejo. Življenje, ki je prvi teden decembra plesalo v magičnem vzporednem svetu animiranega filma, se tako za obiskovalce kot za ekipo počasi vrača nazaj v sivino vsakodnevne rutine.
Število popitih kav in ure spanja se počasi približujejo priporočenim dnevnim vrednostim. Po eni strani si vesel, da imaš spet čas dihati. Čas za zajtrk. In morda kosilo. Pa za to, da se lotiš branja kakšne knjige. Oho! Luksuz! Po drugi strani pa te zaradi odtegnitvenega sindroma v želodcu že spet pričenja malo neugodno stiskati po novi dozi festivalskega adrenalina.
Kinodvor, Slovenska kinoteka in Španski borci so letos tvorili pravi animatečni bermudski trikotnik, ki je vsakega, ki se mu je približal, neizogibno pogoltnil v vrtinec genialnih filmov, iskrivih pogovorov, zanimivih delavnic, eksperimentalnega plesa in prismojene glasbe - skratka, umetnosti v vseh mogočih in nemogočih pojavnih oblikah.
Vzporedni svet Animateke od obilice dogajanja, smeha, dobre volje, domišljije in ustvarjalnosti vedno poka po šivih. Kot tak predstavlja neizčrpen vir navdiha, iz katerega se lahko napajamo prav vsi.
Za festivalski dnevnik smo »kradli« povsod tam, kjer je bilo največ inspiracije. V črke, besede, stavke, eseje, pesmi, dnevnike, doživljajske spise, recenzije, introspekcije, impresije, intervjuje, podcaste in še kaj, smo, upam, uspeli ujeti vsaj majhen delček festivalskega vzdušja.
Sledijo še krediti oziroma zahvale po Tadeju Zupančiču:
Čeprav gre samo (sic!) za spletni festivalski dnevnik, se kot urednica najlepše zahvaljujem vsem, ki so pripomogli k njegovi realizaciji.
To je, najprej, celotna ekipa 10. edicije mednarodnega festivala animiranega filma. Hvala za še en zares veleimeniten festival. Hvala za vso energijo, entuziazem in ljubezen, ki jo vlagate v Animateko.
Potem pa še posebej Katja Hohler (za predajo štafetne palice festivalskega dnevnika), Igor Prassel (za zaupanje in popolnoma proste roke pri uresničevanju idej(e)), Maja Ropret (za nekatere prevode) in Smail Jušič (za pomoč pri boju z računalniškimi virusi in internetnimi zagatami).
Za jubilejni dnevnik so bili bistveni še Sabina Briški (s svojim širjenjem virusa sreče), Rok Govednik, Urška Jež, Maša in Nina Peče ter Petra Slatinšek (z zanimivimi anekdotami in nepozabnimi spomini na prve (anima)tečne korake). Pa tudi Dušan Kastelic in Tjaša Križnar (Čikorja & Pirate Piška forever!).
Za to, da je dnevnik vsak dan festivala postregel z obilico odličnega svežega branja za vse okuse, pa si večno čast in slavo zaslužijo Anja Banko (za vulkanski izbruh kreativne energije), Peter Cerovšek (za pripravljenost), Tamara Klavžar (za ribarjenje za zanimivimi gosti), Katarina Krapež (za pogum), Zala Mojca Jerman Kuželički (kaj bi svet brez Zale Mojce Jerman Kuželički?), Jan Nalesnik (za jutranji nasmeh in dobro voljo), Matjaž Pinter (za dobre ideje), Jernej Pribošič (za gentlemensko pomoč, ko smo jo najbolj potrebovali) in Lucija Šuštar (za zanimive debate in odlične intervjuje).
Bilo je, v glavnem, nepozabno.
Potem pa so v vse skupaj (verjetno najbolj) vpleteni še Maja Zupanc, Vladimir Peršurič in Bojana Bregar. Brez vas treh ne delam več nobenega festivala. Pika.
Drage bralke in dragi bralci, hvala tudi vam, da ste nas spremljali. Upam, da se ponovno beremo tudi v naslednjem letu!
Ana Šturm