08. Dec
13:08
Špela Čadež: Vsak trenutek je zaradi domišljije lepši

Intervju II.
ŠPELA ČADEŽ: VSAK TRENUTEK JE ZARADI DOMIŠLJIJE LEPŠI
Ko je Špela Čadež v filmih Zasukanec (2004) in Ljubezen je bolezen (2007) s pomočjo stop motion animacije življenje vdihnila skrbno narejenim lutkam, ji je marsikoga uspelo očarati z malce čudaškima, v družbi nerodnima, a vseeno simpatičnima likoma, ki se znajdeta na svojevrstni prelomni točki svojega življenja.
V podobnem slogu je ustvarjalka nadaljevala v aktualnem filmu Boles (2012) – letošnji nagrajenec za najboljši kratki film Festivala slovenskega filma se je s potovanja po festivalih različnih koncev sveta v domače loge kakopak vrnil na praznovanje 10. rojstnega dne Animateke.
V enem od intervjujev si dejala, da si pri filmu Boles v primerjavi s filmoma Ljubezen je bolezen in Zasukanec najbolj napredovala v pripovedovanju zgodbe.
Želim si, da sem to res dosegla, saj me ravno zgodba najbolj zanima. Tako da ja – upam, da je to res.
Za svoja prejšnja filma si napisala originalne scenarije, tokrat pa si se odločila za priredbo knjižnega dela Maksima Gorkega, saj naj bi bila večina tvojih najljubših animiranih filmov narejenih po knjižnih predlogah. Na primer?
Ježek v megli od Yurija Norsteina, Kafkin zdravnik Kojija Yamamure. Eden mojih najljubših je tudi Ulica Caroline Leaf.
Boles z odprtim koncem dokazuje, da je animiran film idealen za preplet realnosti in fantazije, kjer si je morda mogoče privoščiti več kot v igranem filmu. Kako daleč pa je mogoče iti, da gledalci nepojasnjene, nerealne stvari še sprejmejo?
Po mojem mnenju moraš, če grež zelo daleč, tja pripeljati tudi občinstvo. Če že začneš nekje daleč, si ga že na začetku izgubil. Vedno moraš imeti logično povezavo s tem, kako dojemamo svet, ali pa občinstvo naučiti, kakšna pravila v nekem fantastičnem svetu obstajajo.
Če se lotiš animiranega filma, moraš imeti konkreten razlog, da se podaš v to mukotrpnost – treba je izkoristiti medij in iti v dimenzije, ki so drugačne kot pri snemanju realnega filma.
Praviš, da je najlepše sporočilo zgodbe Gorkega to, da si realnost lahko olepšamo ali olajšamo z domišljijo.
Mislim, da si vsak dan in vsak trenutek olepšujemo s svojo domišljijo. Ob vsem, kar sprejemamo, zraven še fantaziramo.
Preveč domišljije pa lahko preraste v iluzijo.
Mislim, da te na to, da si šel predaleč, spomni realnost sama in to zna včasih tudi zelo boleti. Do tega pogosto pride v ljubezni: imaš predstavo nekega partnerja, ki v resnici morda ni ravno dosegljiv, ti pa si predstavljaš le najlepše. Na koncu te lahko preseneti ravno to, da se je vse skupaj dogajalo predvsem v tvoji glavi. Z domišljijo si olepšamo vsak odnos, v katerem smo.
Po katerem ključu pa se režiser odloči, kater tip animacije je za določeno zgodbo najbolj primeren?
Mene najbolj zanima to, da material in zgodba dihata v isto smer. Da ne delaš nečesa samo zato, ker te zanima iz tehnične plati. Tehnika mora podpirati zgodbo. Vsi elementi so tam zato, ker hočejo neko sporočilo do konca.
Pri Bolesu se mi je uporaba silikona zdela zelo zanimiva. Zame je bilo to prvič. Na začetku sem se ga malo ustrašila. Zelo rada imam umazane stvari, strukture – umazanijo, za katero menim, da je lepota materialnega sveta. Ravno zato me je ta "čigumi", ki je zelo čist in umeten, sprva odbijal, potem pa smo ugotovili, da se da z njim izpeljat neke stvari, ki jih je drugače malo težje.
Prste?
Te prste, da. Tudi je ideja vzklila ravno iz materiala. Kaj takega se dostikrat zgodi.
Ste pa imeli s temi prsti tudi težave?
Mislim, da je to splošna težava lutkovne animacije – če imaš pet prstov in če so zelo tanki, noben material ne zdrži, da ga premakneš deset tisočkrat. Nekoč pač poči. Glede na to, kako dolg je film in kako dolgo smo ga snemali, sem mislila, da bo treba lutke rekonstruirat večkrat. Treba je razumeti, da se pri takih snemanjih lutko maltretira osem mesecev, vsak dan po deset ur. Imeli smo pripravljenih tudi več glav za zamenjavo, pa na koncu več kot ene nismo potrebovali. Tudi gospa, ki je bila cela iz silikona in precej težavna za izdelavo, zaradi česar sem se bala, da se bo začela trgati, je zdržala cel film.
Kakšen pa je bil potem material pri filmih Ljubezen je bolezen in Zasukanec?
V silikon sem se spustila zato, ker sem želela uporabiti dialog. Prej so bile glave iz dass mase, ki jo oblikuješ in posušiš, nato pa jo lahko tudi zelo lepo brusiš. V tem primeru je glava kamnita. Ker pa sem želela dialog, sem morala začeti odpirati usta. Zaradi tega smo se odločili za uporabo silikona. Srečo imam, da je pri lutkah sodeloval Žiga Lebar, ki je perfekcionist in zna vsako stvar izdelati v take detajle, da ne moreš niti verjeti. Da je vse skupaj funkcioniralo, je pravzaprav njegova zasluga.
Tokrat pri filmu nisi podpisana kot animatorka, je pa med tabo in animatorjem Oliverjem Thromom prišlo tudi do trenj zaradi mnenja, da se morajo lutke, zato da bi bile videti žive, ves čas premikati. Kako sta se na koncu uskladila?
To je precej težko. Za neko popolnoma banalno dogajanje se lutka ustavi in pogleda v desno – zdelo se mi je, da je to nekaj zelo preprostega, da mi ni treba posebej razlagati. Moj animator pa prihaja iz zelo komercialnih vod, kjer je vedno delal precej "cartoony" animacijo. Potrebovala sva veliko časa, da sva vzpostavila to, da lutka svoje navdušenosti ne potrebuje pokazati na ekstremen način – dovolj je, da samo pogleda. V filmu me še vedno dostikrat zmoti to, čemur pravim "overacting". Če gospa reče, da jo zebe, ni treba, da se zraven še poboža. To je podvajanje igre, čemur se rada izogibam. Manj je dostikrat več.
Ker pa imamo vsi svoje predstave, je bilo včasih to težko skomunicirati. Biti režiser in voditi animatorja, je bilo precej zahtevano. Veliko lažje je vse narediti sam, ker lahko sam sebe kriviš, da nečesa nisi naredil dovolj dobro.
Ste res imeli težave tudi z imenom Boles?
Nismo se znali odločiti. Sama se do zadnjega trenutka niti za ime svojega otroka nisem mogla odločiti. To se mi zdi zelo odgovorna stvar. Za Boles smo vedno govorili, da je to delovni naslov, potem pa smo se ga navadili. Tudi sama pa nisem prepričana, če je res najbolj primeren. V slovenščini mi je všeč, ker v sebi skriva besedno igro, bolečino.
Del ekipe Bolesa prihaja iz Nemčije, zato ste med samo produkcijo komunicirali tudi preko Skypa. Produkcija je trajala dve leti – koliko časa bi trajala, če ne bi bilo interneta?
Ne vem … Če bi imeli možnost za večjo ekipo, bi šlo hitreje. Ekipa je bila majhna –za izdelavo seta smo bili trije, na snemanju sva bila na začetku midva z animatorjem, pozneje pa se je preko Skypa pridružil še lučkar. Fizično je bilo zelo naporno : pred vsakim posnetkom je bilo treba premakniti luči, pripraviti kader – to si delal pet ur, potem si moral začeti z animacijo. Mislim, da je tudi moj animator Oliver Throm v Sloveniji preživel hude mesece, se precej nagaral.
V času ustvarjanja filma, si se preživljala z dvema službama. Ali to vpliva na končni izdelek?
Sigurno. Če drugega ne, se razvleče čas produkcije. Na dan imaš na voljo samo nekaj ur, ki jih lahko posvetiš nekemu delu. Po mojem mnenju je treba takim projektom posvetiti dosti časa, drugače so lahko narejeni površno. Po drugi strani pa enega samega projekta ne moreš delati celo življenje, treba ga je zaključiti. Vedno je treba imeti rok.
V prihodnosti si želiš tudi dela v tehniki kolažne multiplan tehnike, ki si jo že uporabila za animirane odlomke v filmu Metoda Pevca, Lahko noč, gospodična. Kaj te na njej najbolj privlači?
Je malce bolj eksperimentalna, pušča bolj odprta vrata … Kaj bo pa iz tega nastalo, ne vem. Želim si poskusiti nekaj novega. Zdi se mi, da smo pri lutkah dosegli raven, na katero sem ponosna, se pa lahko vrnem tudi še k njim.
Kje pa tvoje lutke živijo po snemanjih?
Vsak moj prijatelj, ki ima doma malce preveč prostora, ima kakšno mojo škatlo. Grozno. Nimam studia, vse imam po kleteh, garažah, nekih skladiščih … Nekoč si želim narediti razstavo Bolesa. Upam, da mi bo to uspelo, ker bi se vse te stvari res splačalo videti. Kam pa to spraviti – to je vedno vprašanje.
Glede na to, da se bliža konec leta – kateri animiran film te le letos najbolj navdušil?
Zelo sem navdušena nad Glorio Victorio (Theodore Ushev), sploh zato ker gre za smiselno uporabo stereoskopije. Navdušila me je tudi Medena koža (Laurent Boileau) – eden najlepših filmov, kar sem jih videla.
Kam bi napotila nekoga, ki želi študirati animacijo?
Dobro vprašanje. Odvisno kakšno in kater jezik govoriš. Dobre šole imajo Francozi, Angleži – samo so drage –, Nemci … Odvisno je od tega, za kakšen animiran film gre, je to avtorski ali pa bolj industrijsko orientiran.
Se mi zdi, da se lahko tudi sam pripraviš do tega, da kaj narediš. Tako kot je danes rekel Ushev, ni nujno, da si izšolan animator. Moraš pa se za to zanimati, vzljubiti medij in biti pripravljen garati.
V sklopu Animateke si vodila tudi delavnico, kjer si z animacijo seznanila najmlajše. Kako pristopaš k takemu delu?
Otroke se da pritegniti zelo hitro. Zelo hitro so navdušeni nad tem, kako neka mrtva stvar pod njihovimi rokami oživi. Pri njih je večja težava to, koliko časa jim zdrži koncentracija. Je pa to zanje super izkušnja – ne samo za razumevanje animiranega filma, ampak filma nasploh. Da pridobijo malo več razumevanja, kako nastaja gibljiva slika.
Kakšno pa je tvoje mnenje o ustvarjanju animiranih filmov za otroke – prehitro se lahko namreč zgodi, da se njihovo razumevanje podcenjuje.
Podceni se jih prevečkrat. Ko sem na primer naredila animatic za svoj film Ljubezen je bolezen, sem imela velik nesporazum s svojim profesorjem. On je rekel, da nihče ne bo razumel, kako lahko človeku zraste novo srce. Prepričevala sem ga, da gre za metaforiko in da je ta razumljiva. Potem pa je to, v fazi, ko gibljive slike še ni bilo, prišla štiriletna deklica in me vprašala: "A nov srček mu je zrasel?" In tako sem spoznala, da nimam nobenega problema več in da so otrokom določene stvari celo bolj razumljive. Še posebno pri animiranih filmih – zato imajo tudi tako radi risanke. Ker imajo še tako odprto domišljijo, jim je ta drugačen svet veliko lažje dešifrirati.
Tudi sama imaš otročiča – imaš zanj posebno bazo risank?
Do zdaj ga to še ni niti posebno zanimalo – pri letu in pol otroci še nimajo koncentracije. Potem pa je pri meni odkril DVD ruskega animatorja Fyodorja Khitruka oziroma ruskega Medvedka Puja. Imam ga v ruščini, a na žalost obstajajo samo trije deli. Zdaj pride domov, s police vzame DVD in teži, da hoče gledati ravno to. Navdušena sem, da ima okus. Nodiji in podobno mu niso všeč. Za zdaj. Vse pa se bo še spremenilo.
Katera risanka iz otroštva pa je v spominu najbolj ostala tebi?
Krtek, A je to?, Lolek in Bolek.
Vzhodnoevropske.
Absolutno vzhodnoevropske!
S Špelo se je pogovarjala Lucija Šuštar