Misel ob plesni retrospektivi

Animateka v retrospektivi I.

If I can't dance, it's not my revolution!
(Emma Goldman)

Ali

MISEL OB PLESNI RETROSPEKTIVI

Pred leti sem v valu občutka svobode, ki me je preplavil zaradi spoznanja, kako neskončne so izrazne možnosti plesa, napisala ''pesem'' sestavljeno iz mnogo stavkov oblike »Ples je [vstavi poljubno besedo]«. Popisala sem celo stran.

Začela sem … ples je umetnost, ples je gibanje, ples je občutek, ples je glasba, ples je tišina … je  nasmeh, radost, svoboda, strast, moč, igra, solza, veter, bolečina, objem, šepet itd. itd. in končala … ples traja večno, ples je življenje, življenje je ples.
Seveda se mi danes moja veleumetnina ne zdi več tako zelo umetniška in ko jo berem, nekoliko zardevam, ampak to ni pomembno; bistveno je, da sem se ob gledanju letošnje animatečno-plesne retrospektive spomnila nanjo in na tisti čudovit občutek svobode.

Ples je kot letenje, igra z gravitacijo, kjer se zabriše meja med telesom in telesom, med telesom in okolico, zrakom, tlemi, glasbo, tišino. Ples združuje. Gib lahko pove več kot beseda, telo ima svoj jezik in svoje zgodbe, ki so umu včasih nedosegljive.
Zgodbe, ki jih ne bi znali povedati ali pa bi za njih porabili preveč besed, pa jih kljub temu ne bi zmogli prikazati tako bogato, kot to zmore ples. Ples odpira umu nove dimenzije in nič za to, če jih ta ne zna opisati in analizirati. Kdaj pa kdaj se je dobro prepustiti telesni intuiciji. Naj nas vodi. Ni pomembno, če ''znamo'' plesati, ples ne diskriminira, ples ne bo nikoli rekel: »Ti ne znaš plesati, ti nisi vreden moje umetnosti.«

Včasih se sprašujem, če ni vsako gibanje neke vrste ples, če ni vse skupaj nekakšna nezavedna koreografija. Zakaj bi rekli, da hodimo, se prebijamo skozi življenje, ko pa lahko plešemo? To se sliši vražje bolj zabavno. Zakaj ne bi vsi zaklicali: »Če ne moremo plesati, to ni naša revolucija!«

Katarina Krapež